4. poglavje – 'TO NI TVOJ PRAVI NAČIN RAZMIŠLJANJA'

»Vedela sem, da ne bi smela iti brez očeta!« se je Keman razočarano sesedla na dvosed sredi prostorne jedilnice, ločeni od kuhinje. Pravkar je zavrnila naročen pregled želodca.

Prepričana je bila, da ga bo lahko opravila, če ji bodo cevko vstavili skozi nos (namesto skozi usta). A izkazalo se je, da tudi tega ne prenese.

Rogaški gastroenterolog dr. Koštrun je bil zelo prijazen. Potem ko  je celo uro potrpežljivo prenašal opisovanje težav s srcem, prehrano in tabletami, je stopil na njeno stran: »Pravilno ste naredili, gospa. Prav je, da ste prenehali jemati te tablete. Morda vam tudi primanjkuje prebavnih encimov, a to bo dokončno potrdila gastroskopija.« 

Ki pa je vseeno ni zmogla.

V varnem objemu doma je občutek krivde še naraščal. Obžalovala je, da je na pregled ni odpeljal oče, ki je nepričakovano moral nadzirati popravilo vodovodne cevi… On bi me enostavno prijel za roko in odvedel  v ordinacijo, zdaj bi bilo že vsega konec. 

Ko je skušala vstati, da si s hojo zbistri misli, se ji je zameglilo pred očmi, zapiskalo v ušesih. Menda nisem dobila Menierove bolezni, jo je zaskrbelo. Zaradi iskanja diagnoze zase je postala neumorna zbirateljica informacij o boleznih. 

Zazvonil je hišni telefon. Neznana številka.

»Prosim?« 

»Lepo pozdravljeni, Keman! Tukaj Marko, Šeherezadin oče…« Marko je skrival tremo.

»Ja, pozdravljeni…«

Kemanin glas ga je pomiril. »Se kaj novega dogaja?«

»Pravzaprav ja. Pravkar sem se vrnila s pregleda.«

»Pregleda? Kakšen poseben pregled?«

»Pregled želodca, gastroskopija.«

»Aha! In kako ste ga preživeli?«

»Nisem se pustila pregledati.«

»Niste? Potem se že niste rabili, kajne? Hahaha! Meni delujete povsem zdravi. Čeprav sta mi Šeherezada in Alja opisali vaše težave.«

»Ja. Zdaj je malce bolje. Uradno sem menda popolnoma zdrava. Ostale pa so težave s hrano. Hujšam. Telo zavrača vso hrano in tekočino. Dobra novica pa je, nimam več srčnih napadov. Moram hitro nekam potrkati.«

Marko se je namrščil. Srce je v redu, to je dobro, a zdaj je na vrsti želodec. Počutil se je, kot da pozna rešitev njenih težav.

»Veste, zakaj sem vas pravzaprav poklical? Zaradi džotiš svetovanja. Sédiva skupaj in si oglejva vašo astrokarto, morda bi se še dalo postoriti. Koliko let se že pogovarjata Šeherezada in Alja, da boste prišli k meni?«

»Ja, saj sem hotela. Mi je Alja naročila, naj vas pokličem, a me je vedno nekaj zmotilo. Ja, ne vem… Kako bova?«

»Enostavno pridite! Zdaj, če lahko. Svetovanje vam lahko da moč.«

Čutila je, da se bolje počuti. In pozabila je na pregled želodca.

»Pridem,« je dahnila v slušalko. »Bo ob petih v redu?«

Iz ust se mu je izvil nasmešek. »Nikamor ne grem. Čakam vas.« 

Odločil je slušalko in kot zaljubljen mladenič obsedel. V pritličnem hodniku starejše meščanske vile v dunajskem slogu se je čudil, kako zelo drugače sta mu jo predstavili Šeherezada in Alja…

Ženska, ki 24 ur na dan 7 dni v tednu ponosno umira kot mati heroj za otroke, moža, družino.

Ne bi bila prva deloholična mati, spoznal jih je kar nekaj v desetih letih džotiš svetovanj. A ko se mu je predstavila, je v hipu pozabil na vse, kar je slišal o njej. Tako znana, tako blizu. V obojem, nemoči in v moči. Morda preblizu?

Kakorkoli, to je bila ženska, kakršne še ni srečal, čeprav jo je od nekod dobro poznal, zelo dobro. 

Malce ga je spominjala tudi na – Suzano. Ki jo je ravno prebolel, potem ko sta se naskrivaj dobivala, a mu je jo vodnik odsvetoval kot ljubico, saj mora ostati zvest Viviani. Tega nikoli ni povsem razumel. Zakaj zvest? Saj se s Suzano začutiva bolj kot z Viviano, ob podobni pretočnosti čustev imava tudi podobno močna pretok misli! Ali pa je to samo začasno stanje, ki bo prenehalo s koncem začetne zaljubljenosti? 

Enako kot mu je vodnik med začasnim delom v Švici odločno odsvetoval Auroro. Tudi Aurora ga je zelo močno spominjala na nekaj ali nekoga, kar že zelo dobro pozna (a ne tako močno kot Keman). Ker da se mora z Viviano do konca opraviti nalogo.

A kakšno nalogo, vendar? Saj ga žena ne bi pogrešala preveč, za njima je nekaj obdobij precejšnje odtujenosti, dokaz, da ne moreta postati celota...

Zato sta se nekajkrat dobila, z Auroro. Ki je tudi sama do njega začutila ljubezen.

Takrat pa je Viviana iz njegovega načina pogovora po telefonu spoznala, da ima drugo. Takoj ji je priznal. In dodal, da ima občutek, da nima občutka, da ga pogreša. Viviana je doživela šok, ki je trajal nekaj dni. Nehala je jesti in začela kaditi.

Nato ga je poklicala in dejala, da mu vse odpusti in naj počaka vsaj toliko, da bodo otroci polnoletni. Ko je videl, koliko ji pomeni kot moški, je takoj poklical Auroro, ki se ni ravno pretegnila, da bi se spustila v zvezo s poročenim moškim, očetom treh osnovnošolcev. Zvezo, ki ne bi bila skrivna, ampak edina – tako si je želel Marko, ker ni želel sedeti na dveh stolih. Ni iskal avanture, ni iskal ljubice, ampak pravo ljubezen – in Aurora očitno ni bila prava ljubezen, se je izkazalo. Zaradi te zgodbe sta nato z Viviano izjemno poglobila svoj odnos, okrepila strast svoje ljubezni, jo dobesedno prenovila.

A se je spraševal, ali bi stopil na ženino stran, če bi mu vodnik svetoval drugače. Bi se lahko odpovedal ženski, ki mu je takoj sedla v srce, kot da jo dobro pozna iz nekih starih časov, in se je kljub svoji mladosti vedla kot izkušena ženska, naučena poslušati, iskati pravo ljubezen, slediti moškemu svojih sanj. Če bi on bil ta moški, bi bil presrečen. Zaradi Aurore se je tako pomladil in shujšal, da ga Vivianine sodelavke niso prepoznale. Mislile so, da je Marko Vivianin svak, ne mož. 

Občutek povezanosti s Keman je bil še močnejši. A tudi bolj pomirjajoč. Ne le, da jo pozna že od nekdaj, ampak da enostavno ve, kaj je dobro zanjo in kaj ne. Kako je to mogoče? Tega še nikoli ni doživel.

A kaj poreče glede Keman njegov vodnik? Gotovo nič dobrega, doslej mu je še vsako odsvetoval, celo Viviano. Razumel je, zavedal se je, da bo zašel s svoje poti. A na nek način si je tega zelo želel. Morda zato, ker se je naveličal biti nesrečno zaljubljen v večno nezadovoljne ženske. Viviana je bila drugačna. Mila in predana ženska, prizemljena in modra, a hkrati vedra in igriva. Ob njej se je lahko spočil. Imela je dve hčeri, Irido in Violeto, in ko sta se prvič poljubila, je bila še poročena… 27. decembra bo minilo ravno 25 let. Čez pol leta je že bila razvezana, čez devet mesecev sta že skupaj zaživela v Ljubljani… Ah, ljubezen je usoda moškega in ženske. 

V mislih je odpiral hladilnik, da bi se pregrešil in si pripravil sendvič s sirom. A ga je želja minila, nemir skoraj čudežno izginil, in popil je le kozarec vode. Ravno je postal vegan, po četrt stoletja vegetarijanstva. Brez napora, brez posebnega razloga… Ja, ko jo je prvič srečal junija, je njegovo življenje začelo teči drugače.

Hlad na hodniku mu je prijal. Hiša je bila je bila zdaj last mame, ki je živela sama v prvem nadstropju. Babica in stric sta umrla pred leti. Marko je odraščal brez očeta. Po rojstvu saj sta se starša študenta razšla.

Ustavil se je pred ogledalom pred vrati na dvorišče. 49-letnik se ni imel za lepotca, a so mu nekatere prijateljice in svetovanke namignile, da se ga ne bi branile. Toda za fasado svoje osebnosti ni spustil skoraj nikogar. Dajal je videz, kot da vidi le svojo ženo in otroke, dve hčeri in sina, ki je to leto kot najmlajši postal polnoleten. Pa tudi dve pastorki, Vivianini hčeri iz prvega zakona, je pomagal vzgojiti. Od pospešenega  življenja je stara vila kar pokala po šivih. Obiski partnerjev, prijateljic in prijateljev otrok so se izmenjevali 24 ur dnevno.

Marko je živel kot zaprisežen duhovni iskalec. In tak je bil, odkar je pomnil. Ni imel mentorja, ki bi ga usmerjal, niti vzornika, ki bi ga navdihoval. Vodilo ga je zgolj lastno duhovno vodstvo. Vodnik. Čeprav je bil od otroštva dejaven navzven kot razredni predsednik, aktivni športnik, pesnik in kulturni urednik študentskega časopisa, je v srcu že kot osnovnošolec iskal duhovna znamenja in jim prilagajal svoje življenje. V 1. letniku gimnazije je začel dobivati videnja, ki jih je zapisoval, čeprav ni poznal niti izrazov duhovnost ali ezoterika. Na akademiji je vedeževal in svetoval vrstnikom glede življenja in ljubezni, tako, za zabavo, saj v duhovno resničnost ni verjel. Meditirati je začel pri 23-ih, in začel spoznavati duhovne tehnike. Leta 1999 pa je začel izvajati posebne starodavne mantre v sanskrtu. Na svoj način, dvakrat dnevno, mantre za planete in pudžo ali hvalnico za Ganeša. Tedaj je porušil razpadajoči hišni prizidek in zgradil duhovni tempelj Šambala, ki je postal eden prvih centrov v mestu za duhovne prireditve, vadbo in srečanja duhovnih skupin. 

Ura je kazala nekaj čez tretjo, čas za popoldansko pudžo in mantre. Sonce je neusmiljeno pripekalo, termometer je kazal rekordnih 40 ºC v senci.

Stanovanje je bilo kot izumrlo, vsakdo se je zavlekel v svoj kot. Viviana je po kosilu zadremala na kavču, sin Marcelino v hladnem zavetju kleti z raperji urejal studio. Pastorka Violeta se je s fantom Andijem zaklenila v sobo. Najstarejša hči Živa je šla s fantom na morje, Šeherezada je živeli pri fantu na Hrvaškem v Reki, najstarejša pastorka Irida pa si je že tako ustvarila družino in je živela v svojem stanovanju.  

Marko je bil poln pričakovanja. Naglo je iz hladilnika vzel dvoje jabolk, na dvorišču rutinirano utrgal dve vejici smilja za sivega Ketuja, pa dve marjetici za srebrno Luno ali Čandro. Vse to bo daroval Ganešu z mislijo na vladajoča planeta tega popoldneva 6. avgusta 2013. 

V Šambali je bilo prijetno hladno, saj so bile žaluzije ves dan spuščene. Pokleknil je na zloženo koco ter pričel z pudžo in mantrami. Deloval je nekoliko odsotno. V mislih je že bil z Keman... Hvala Bogu za to čudovito bitje. In za to, da lahko zdaj ponoči vsaj spi. Kako lepo, da so se srčni napadi prenehali! Zanimivo, po njunem srečanju, kar tako… Kot da ni bolna. Nekaj drugega mora biti. Ljudje zbolijo, da se spremenijo. A spremenijo kaj? Morda bo razodel džotiš.

A v srcu ga to ni prav nič skrbelo. Tam je bila ena sama radost, da bo prišla k njemu in da jo bo lahko videl. 

Keman Smreka je popoldne ob petih že sedela v Šambali. Finalni del večletnega dogovarjanja se je odvil bliskovito, v eni sami potezi. On jo je povabil, in ona se je odzvala… Kako je včasih življenje enostavno. 

Ko je vstopil v manjši prostor Šambale, je zajel sapo. Tiho je sedela tam in bila še lepša. Kar zaplaval je, ko je začutil, kako ga opazuje rjavooka Boginja. Zdelo se mu je, da vsa žari.

»O, Keman, ste že prišli! Oprostite, ker ste morali čakati. Ta moja grda razvada, da zamujam.«

»Prišla sem malce prej. Upam, da nisem bila prezgodnja.«

»Ne, ne, kje pa! Vedno vse urejam v zadnjem trenutku. Ste morda že kdaj bili pri džotiš svetovalcu?«

»Ja, pred 15 leti pri Kezeletu.«

»Pri mojem učitelju džotiša. Veste, kasneje me je poneslo drugam, in tako se je razvil ezoterični džotiš. Vam je tedaj kaj naročil?« 

 »Da si z možem nisva usojena. A da ga ne smem zapustiti. Dejal je celo: 'Čaka vas lepo poplačilo za odrekanje.' To je bilo pred to boleznijo. Med boleznijo so mi vsi svetovali, naj zapustim moža. Učiteljica theta healinga mi je dejala: 'Če želite ozdraveti, morate takoj zapustiti moža.' Moj primer je nato celo objavila na svoji spletni strani.«

»A res? Lahko pogledam, kaj je napisala?« 

Marko je odprl zdravilkino e-stran* in preletel mnenje:

»ODGOVORNOST THETA HEALING PRAKTIKA

Včeraj sem imela zanimivo izkušnjo. Imela sem seanso z gospo, ki se nahaja v nefunkcionalnem partnerskem odnosu. Najbrž bi se marsikdo lahko prepoznal v tem opisu, če ne vi sami, pa zagotovo številne vaše stranke, če ste Theta Healing praktik. In na čem sva delali? Na tem, da je pred leti, ko je obiskala več jasnovidcev, dobila informacijo, da MORA vztrajati in ostati v tem partnerskem odnosu vse do konca. Zaradi tovrstnih izjav ljudi, ki bi naj s svojimi nasveti pomagali drugim, si je ustvarila podzavestno prepričanje, da je sama odgovorna za življenje svojega moža. Tako je leta in leta prepričevala sebe, da si zasluži biti kaznovana in niti otroci je niso prepričali, da bi moža zapustila. Še kar je vztrajala v tem partnerskem odnosu, kljub temu da se ji je še lastno telo začelo upirati nad nastalo situacijo. Postalo je tako hudo, da je njeno telo začelo od znotraj razžirati sebe. Takrat so se ji le začele prižigati svarilne lučke, da bo zapustila ta svet, če nekaj ne ukrene.

Že samo zaradi tega primera, pa verjemite mi, da v moji praksi ni osamljen, vsem tistim, ki se ukvarjate z ljudmi, polagam na srce, da jim ničesar ne napovedujete in določate, kako naj živijo svoje življenje. Vsak človek je otok povsem sam zase, kot je napisal že John Donne. Če je trpljenje prehudo, se morajo obrniti v drugo smer. Tako pa si ali ne upajo ali ne morejo zaradi izjave nekoga, ki mu slepo verjamejo kot strokovnjaku. Kdo smo mi, da odločamo, kako bodo živeli drugi!? Poklicani smo, da ljudem lajšamo trpljenje, in ne da ga povzročamo.

Z ljubeznijo….«

»Ravno zato si želim posveta z drugim džotiš svetovalcem. Kako se v džotiš karti vidi moja bolezen in  odnos z Armandom.«

»Pa ste zatem prosili zdravilko, da prereže vajine življenjske vezi?«

»Prepričala me je, zato sem pristala«

»In kako je bilo? In ali ste Armandu povedali?«

»To je izvedla na daljavo, Armand o tem ni ničesar vedel, a na vsem lepem se je psihično zrušil. Postal je zelo nemiren, zašel v globoko psihično stisko, da je prvič zaprosil za tablete in psihiatrično pomoč. 'Keman, moja osebnost razpada,' mi je govoril.«

»In kaj ste naredili?«

»Ni mi bilo vseeno. Pomagala mi je Agata, zdravilka, ki s tremi otroki živi v stanovanju po pokojnem moževem očetu. A tudi ona je ocenila enako, da mora nama z možem prerezati medsebojne življenjske vezi. Po njeni terapiji se mu je stanje še poslabšalo. Nisva se več mogla normalno pogovarjati, povsem sva se odtujila.«

»In kako ste razrešili težavo? Zdaj je vajin odnos bolje, kajne?«

»Ja, zdaj je bolje. Tedaj sem bila na robu obupa. Obiskala sem Agato, in ji vse razložila, jo prosila za pomoč. A je le odvrnila, da je storila vse, kar je lahko. Nisem se vdala, iskala sem rešitev in mu dala zeliščne tablete iz šentjanževke. Čez teden dni se mu je stanje izboljšalo.«

Pogledal je v kundali (astrokarto) in začel premlevati: »Kakšen je vajin odnos z Armandom? Vse kaže na konec zveze. A tako je videti z vidika volje osebnosti. Poglejva še z vidika višje osebnosti, upanja in zaupanja vašega srca.« 

Nemirno se je presedel, odkašljal in dvignil pogled, da se je za trenutek ujel z njenim. Bil je očaran. V njenih očeh je našel vse, kar je čutil in poznal, nebo in pekel, vse kar je iskal in potreboval. A na nov, poseben, njemu neznan način. 

»Z vidika osebnosti je vaš mož dejansko vaš zadnji partner. Za vašo osebnost drugih moških ni. Zato bi bilo smiselno, da svoj zakon ohranite.«  

Pa ga res ni, drugega moškega, je pomislila. Armand je bil, je in bo očitno prvi.

Gospod Nenadomestljivi! Še umreti ne bi mogla brez njega. In če bi on umrl, bi verjetno nadaljevala kar sama. Četudi ni bil vedno edini...

Marko je naskrivaj opazoval njene oči. Spremenile so se. Povleklo ga je nekam navznoter, kot da bi ga nekaj želelo uročiti, prisiliti k predaji… Oh, če bi bil njen mož, vse bi napravil zanjo! 

Ta ženska je vse postavila na glavo! Kakor da je njun odnos le zadeva srca, in njegov edini namen ljubezen. Totalna ljubezen med moškim in žensko, ki kot otroka šele odkrivata ljubezen.

A tega ji ni želel razkriti, preveč se je bal zavrnitve. Odkritosrčnost mu še nikoli ni pomagala. Svoje občudovanje in navdušenje je nehote prelil v astrološko svetovanje in začel pretiravati, kot da bi mu nerazumljivi strokovni izrazi lahko pokazali pot do njenega srca:

»Zdaj čistite karmo svoje preanalitične Device, kar ste v zahodnem horoskopu. V džotišu je Devica karmična, zaradi debilitirane Venere/Šukre, ki je prisotna tudi numerološko – nekoč ste dajali prednost življenju pred ljubeznijo.

A ta karma je tudi dobra karma. Že od januarja 2005 dvakrat eksaltirani Merkur/Bud po zahodni in vzhodni Devici/Kanji pripravlja novo življenje za vas v 12. bavi/astrohiši… Prestavlja vas tja, kamor morate po načrtu te inkarnacije… Vaše novo življenje mora nastati tudi v bolnišnici, kajti aktivna 12. bava/astrohiša v Kanji/Devici predstavlja tudi to…

Zaradi močne multrikonske Venere v Tehtnici po zahodni astrokarti se kot ženska navzven dobro počutite. Zato izžarevate ženstvenost, kadar poenostavite žensko v sebi in pomirite svojo zapleteno Venero v džotišu… 

Najini osebnosti sta si zelo podobni – zaradi podznaka na praktično isti stopinji. Kotne stopinje se spreminjajo na 4 minute, zato redko srečaš takšnega človeka, ki bi bil rojen v istem podznaku na isti stopinji. Hm, očitno imava več skupnega, kot se zdi.

Oba denimo doživljava preobrazbo, ezoterično preobrazbo. Tukaj izkušnje le malo zaležejo, v glavnem si jih človek tedaj nabira za kasneje. Pa kakršenkoli že bo uspeh preobrazbe, v vsakem primeru človek osvoji ta neznani del sveta, imenovan druga stran sebe… Tukaj se lahko zaneseš le na svoje srce, in vam to gre dobro, Keman. Ste poosebljen napredek, ko vam uspe premagati dvom, slabe navade iz preteklih življenj. Vaša iskrenost vas v kombinaciji s skrivnostmi, ki jih radi zadržite zase, vodi varno in zanesljivo. Če mene vprašate, vaša bolezen ni bolezen, ampak znamenje. Dokončno slovo neke hujše karme…« 

Kaj ji želi sporočiti Marko? Da bo vse dobro? A od kod vsa ta lakota in žeja pri 40 kg?!

»Če prav razumem, me bolezen ne ogroža? Ne bom umrla?«  

Njen glas in odkritost sta bila dovolj, da ga je preplavil užitek. Ni se mogel več zadržati, zdaj ji je moral pokazati, kako zelo kot njen svetovalec zaupa vase, da tudi ona lahko začne znova upati glede svojega zdravja in sreče:

»Boste pač umrli… Vse je odvisno od tega, koliko boste sproti uravnovešali karmo debilitirane Šukre/Venere v 12. hiši izgube starega življenja. A če mene vprašate, le brez skrbi! Umrli bi le zaradi popuščanja škodljivim željam, takšnim, ki ne sledijo glasu vašega srca. A to je, kot rečeno, zelo malo verjetno zaradi vašega eksaltiranega Buda/Merkurja. Ki rešuje vašo debilitirano Šukro/Venero, vladarico astrala, in s tem želja. Bud/Merkur se vam je mentalno aktiviral pred 8 leti, kar pomeni, da pridno uporabljate svojo dobro razvito voljo (prepričanja in verovanja), površinsko pa višji astral (predstave), ker je Merkur globinsko vladar volje/budija, površinsko pa višjega astrala (površinsko je Venera vladar višjega fizisa, torej energije, moči).« 

Bila je v dvomih, saj ji ta džotiš ni deloval dovolj oprijemljivo. A ni mogla zanikati, da ji ni vlil upanja. Prvič med boleznijo jo je prevzel občutek upanja, da bo vse v redu. 

»Draga Keman, naj vas spomnim, kar že sami veste bolje od mene. Smrt je življenje in življenje je smrt. Obstajajo Mojstri človeškega sveta, ki to vsak dan konkretno živijo. Lahko jih srečate, lahko jih prepoznate, če veste, kako morate iskati. Njihovo sveto življenje je preobražanje telesa v času brez prave smrti…«

Res je. Ves čas bolezni se je bala življenja, ne smrti. Tako jo je razočaralo, toliko krivice, ponižanja, trpljenja. Smrt nima nič pri tem. Čemu ta bolezen? Morda zato, da bi postala ponižnejša, bolj ljubeča? Kolikokrat se ji je zdelo, da dobro povrne s slabim.

Nemirno se je presedel. Vse bi dal, da bi tudi ona čutila nekaj privlačnosti do njega. Njeno omamno bližino je le težko prenašal.

A ni kazalo, da bi jo privlačil kot moški, ko je tako zbrano in lahkotno sledila toku zahtevne razlage, brez signala po večji bližini. Ker je tako zvesto sledila sebi, se je še dodatno razvnel. Tako ženstvena je, a neodvisna! Tako zelo skrivnostna, a iskrena! Čarobna kombinacija! 

Nemočno je tuhtal, kako se ji naj približa, ne da bi prekršil zapovedi džotiša. Spomnil se je, kako nevarno je zlorabiti ranljivost svetovanca.

»Keman, zelo si želim, da bi odslej več sodelovala. Povezava jasnovidnega Ketuja z izjemno postavljenim in aktiviranim vladarjem fizisa Saturnom/Šanijem kaže na vaše izjemne duhovne darove. Premorete in zmorete več, kot si morda predstavljate. Vaše srce je živ dokaz. Če bi imeli karmo običajnega človeka…«

Opazila je, kako je znižal glas in zardel. A se ni obremenjevala s tem.

»…Medsebojno sodelovanje bi obema veliko prineslo. Ne glede na morebitno bližino med nama. Ta bi se lahko razvila, lahko bi nastala privlačnost, zaljubljenost, in tako naprej. A vse to bi lahko oba z lahkoto presegla, preobrazila v iskrenem duhovnem iskanju in sodelovanju.« 

Precej drzna misel, je pomislila. Kaj ji želi sporočiti? Da jo vidi kot žensko? Doslej ni zaznala, da bi jo. V njem ni videla moškega. In bil je del velike srečne družine Hoja, zelo povezane, a morda malce nedostopne… Že zaradi tega v njem ne more videti moškega. 

Ob koncu je začutil, da ji mora predstaviti mantre Planetov in Ganeševo pudžo. »Keman, mantre in Ganeševa pudža sta skrivnost,  lepota in moč džotiša, predvsem pa milost, vsaj zame...« 

Prižgal je svečko in kadilo, napolnil skodelico z vodo, priskrbel sadež in cvet. Pokleknil je, se priklonil in začel z obredom.

Prisluhnila je neznanemu jeziku manter in petja. Zdaj se je sprostil, in legel na tla pred Ganešem, to ji je bilo všeč. Nenadoma je pod ohlapnimi hlačami zagledala obris njegove zadnjice. Presenečena je začutila njegovo moško energijo.

A tedaj ji je postalo slabo. Opazil je in prenehal z obredom, jo vprašal, kako ji lahko pomaga, in takoj se je počutila bolje, da je lahko dokončal. 

Na njegovo pobudo sta se po obredu začela tikati. Ves čas je močno čutil, da ji mora nekaj povedati, a ni vedel točno kaj:

»Mantre Planetov in Ganeševa pudža ti bodo pomagali. Da boš bolje začutila, kaj zares hočeš, in bolje razumela, kaj zares moraš. Lažje boš videla in razumela celoto. Ker to je poseben obred, obred – celote!«  

Zatem jo je pospremil do avta. Ko se je čudil, kako lahkotno zna obrniti avtomobil na preozki cesti, ga je znova prešinilo: »Ja, Obred celote...!« 

**

Naslednjega dne se je vrnila v Šambalo po besedilo Ganeševe pudže v sanskrtu s prevodom in razlago celotnega Obreda celote, kot ga je imenoval. Ponovni obisk Šambale ji je obudil nevsakdanji občutek med njegovim džotiš svetovanjem. Čutila je namreč, da ne svetuje le njej, temveč tudi sebi. In da mu mora to iz njej neznanega razloga dovoliti. V poplavi besed je morda dva- ali trikrat zadel žebljíco na glavíco. A takrat se je je to tako močno dotaknilo, da jo kar prestavilo v drugo razsežnost. Zato se je splačalo potrpeti z njegovo zgovornostjo. Ali z nenavadnimi nasveti na meji vsiljivosti, denimo, da ne sme več kopičiti znanja in modrosti, temveč se naj preda vodstvu srca v brezčasnem trenutku tu-in-zdaj. Nenavadno, pri tem ji je celo zagrozil s smrtjo. 

Nazadnje jo je znova pospremil do avta, kjer sta še kar pogovarjala. Tedaj je na drugi strani ceste opazila Viviano. Bila je vsa obložena z vrečami, polnimi odpadne embalaže. Želela ji je pokimati v pozdrav, a Viviana jo je le jezno ošvrknila s pogledom. Marko pa je ženi pomahal, kot da ne bi videl njenega jeznega pogleda. Presenečena je začela premišljevati, ali se ji je s čim nehote zamerila. Ni se mogla spomniti.

Hitro sta se poslovila, da se je Marko lahko pridružil ženi, sama pa je sedla v avto in se odpeljala po Amelijo na Pedagoško fakulteto. Viviano je spoznala pred 12 leti kot Amelijino razredničarko. Občudovala je njeno zavzetost, optimizem, posluh za drugačnost... Pri učiteljih te lastnosti niso samoumevne. A spomnila se je tudi, da se je Armand z Viviano bolje ujel… Onadva sta si bolj podobna. 

Ko se je Marko pridružil ženi, je molčala. Njen pogled mu je izdal vse… Kakor da sluti njegovo skrivnost. Bila sta vajena, da si zaupata vse. A zavedal se je, da ji tokrat ne more izdati svojih občutkov. Preveč resnični so bili, Keman je zavladala njegovemu srcu, in pri tem je bil nemočen.

»Ta ženska ni bolna, Vivi. Le čisti se, preobraža. Njena astrokarta ne kaže smrti. Ta Devica v njej z debilitirano Venero jo drži v šahu. Preveč je analitična, nadzira dogodke. Ko bo njena osebnost spustila nadzor in se predala srcu, bo spoznala. Njen aktivirani Šani v Šaša mahapuruša jogi v jutiju z jasnovidnim in kmalu aktiviranim Ketujem je v območju 3. posvečenja, v 4. bavi. Veš kaj to pomeni?«

»Saj je vseeno… Pusti me!«

»Glej, Vivi... Če sem naredil kaj narobe, mi povej! Je ne bi smel spremljati do avta? Vsakogar spremljam do avta. Ali celo do doma, če živi blizu.«

»Saj je v redu...« 

Trudil se je biti odkrit. Ker iskren ni smel biti. Ni želel prizadeti žene, ji razkriti svoje zaljubljenosti. Ker se je sramoval svoje neodgovornosti.  

V sredo, 7. avgusta 2013, je Keman doma prvič zapela Ganeševo pudžo in mantrala mantre Planetov. Že med vajo besedila pri Marku je prvič med boleznijo začutila mir. Ki se je med popoldanskim Obredom še poglobil, ko jo je preplavil občutek ponižnosti, hvaležnosti in radosti. Da so privrele solze in tiho kapljale v naročje.

Čeprav sta se Ariana in Alja zelo glasno prepirali zaradi računalnika, ni začutila bolečine v 'žlički' na dnu prsnice kot običajno. Mir je bil močan kot ljubezen, ki odžene nepotrebne skrbi… Vse je v redu. 

Guru (četrtek), 8. avgust 2013

Naslednji dan je izvedla Obred celote že veliko bolj tekoče. In med Ganeševo pudžo so jo preplavili močni občutki po vsem telesu, da je nazadnje obsedela v čisti tišini. In ko je tako uživala, je začela globoko dihati. Kot da ne diha ona, ampak telo. Dolgi vdihi in izdihi so jo ponesli v meditacijo. Tedaj je v trebuhu začutila pritisk, dvigoval se je proti vratu. Prestrašila se je in odprla oči, a jo je takoj pomiril pogled na kipec Ganeša, ki je stal pred njo. Zaprla je oči in se predala dihanju. Vdih skozi nos, izdih skozi usta. 

Tedaj se ji je pred notranjimi očmi prikazal strašljiv prizor. Videla je svoje telo, razparano od prsi do trebuha. Ob njej je bil Ganeš in ji dajal nekakšna navodila. V globoki rani je videla temno snov sivo-črne barve, ki se je premikala. Kot da se ne more zmehčati in zapustiti telesa. Občutek je bil zelo neprijeten. 

Naenkrat se ji je posvetilo, kaj je to. Stresi! Vsi stresi, ki jih prinaša družinsko življenje… Ker ga jemlje preveč osebno. 

S spoznanjem je prišlo olajšanje. In res, kot da bi kdo odprl zapornice, je sivo-črna snov kar drla iz nje. Z očiščenjem je prišlo novo zavedanje. Kot da je končno dojela, kako mož in hčere doživljajo družinsko življenje… Veliko manj obremenjeno. Začutila je velik mir in svobodo. 

In znova se ji je prikazal Ganeš. Ki je nekaj počel z njenim telesom. Preobraža vsa tvoja čustva, ki so neustrezna, je zaslišala v mislih. 

Po 15 minutah se je dihanje umirilo. Bila je prečiščena, olajšana. Pomirjena… Kot da je prvič vsa v telesu, odkar jo je doletela bolezen. 

Ta dan je prejela Markovo e-pismo s tedenskim seznamom manter. Pri drugi povedi uvodne razlage jo je prevzela neizmerna hvaležnost, in ihtenje… Kako je mogoče, da se je tako zanemarila v duši? 

V mislih se je zahvaljevala Ganešu… Spremlja jo že 15 let. Odkar jo je Kezele uvedel v meditacijo. Ves ta čas jo opazuje s strani. 

A meditacije se ji je ni dalo izvajati. Čeprav jo je Kezele opozoril, da brez nje ne bo šlo naprej. Zadnjih 6 let so jo reševale zvočne tehnike, gongi, tibetanske posode… A odrešile je niso. 

S solzami na licu je začutila, da mora odpisati Marku… Obred celote, to je iskala vse življenje. Kot da se je vrnila, vrnila domov. 

In mu je napisala daljše pismo, ki ga je sklenila z opisom nenavadnega dogodka.

9.35 (Kemanino e-pismo Marku):

»(…) Samo še to in zaključim. Ko je oktobra 2005 Ljubljano obiskal vladika pravoslavne cerkve Pavle, sem s seboj vzela tudi prijateljico Milo. Po koncu predavanj sem po Prešernovi hitela proti pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda, da jo poiščem. Opisala ti bom dogodke, ki so se zgodili v petih minutah.

Prav tedaj je v mestu potekal vsakoletni maraton. V trenutku, ko sem prečkala ciljno črto maratona na pločniku, jo je po cesti pretekel tudi zmagovalec iz Etiopije, ljudje pa so začeli bučno skandirati. V istem tempu sem nadaljevala, a ko sem želela prečkati cesto, ki je bila zaprta za promet, je po njej pripeljala limuzina s predsednikom Drnovškom. Nisem bila na prehodu za pešce, zato sem se ustavila, da bi počakala na prost prehod. A tedaj sta mi šofer in Drnovšek pokazala, da mi dajeta prednost. Čez dve minuti sem prispela pred pravoslavno cerkev in zagledala nepregledno množico. Ljudje so čakali svojega voditelja in se drenjali, da bi se mu čimbolj približali. Približala sem k množici. V naslednjem hipu sem se na vsem lepem zavedla, da stojim zraven vladike in dveh popov, z ramo ob rami. Čeprav je bil varovan, sem kar stala tam ob njem. Spogledala sva se, in on mi je dal vedeti, da je vse v redu. Čez čas sem se počasi začela umikati, zaradi ostalih vernikov, ki so prišli iz vse Slovenije in čakali več ur, da bi se mu čimbolj približali.

To zgodbo sem zaupala le prijateljici Mateji, svoji sošolki s psihologije. Mateja jo je takoj skomentirala kot iz topa, v slogu prerokinje: 'Keman, saj ti že ves čas govorim, tvoja pot ni psihologija. Le v duhovnem svetu boš lahko kaj dosegla. Poglej, Drnovšek je pomembna človeška osebnost, vladika pomembna duhovna osebnost, maratonec je zmagovalec. Kaj ti to pove? Samo eno – da boš skozi duhovnost dosegla nek pomemben cilj. A ti ni očitno?'

Nato je Mateja o tem govorila ves čas najine vožnje do BTC-ja. Z užitkom je iskala vse mogoče simbole, povezave, sporočila in pomene teh dogodkov. Nisem je poslušala, ker sem njeno razlago pripisovala trenutni evforiji. Ko sem jo želela preusmeriti v bolj razsodno razmišljanje, me je odločno zavrnila: 'Keman, to ni tvoj pravi način razmišljanja. Predaj se, zaupaj življenju. Zaupaj mu, naj te vodi!'

Malo daljša izpoved, a sem jo potrebovala. Hvala.

Lep pozdrav, Keman.«           

10.40 (Markovo e-pismo Keman):**

»Keman, krasno! Ostajam brez besed! Škoda, da ne najdem več časa, da bi ti nazorneje pokazal izvajanje manter. In se spoznal s tvojim možem, da bi vsi trije lahko skupaj kaj dobrega naredili. Če pa boš potrebovala kaj, prosim, pokliči. Za kakšne pavze se vedno najde čas tudi v sedanjih razmerah.

Strinjam se z napovedjo Mateje – tiste Mateje Svet? Že zaradi Ketujeve 'čarodejne' povezave s Šanijem/Saturnom v Makari/Kozorogu tvoje 4. bave/astrohiše. Izdaja namreč tvojo posvečeno osvobojenost – znamenje 3. posvečenja? In zaradi Rahuja, tvoje dašagrahe, ki predstavlja mentalno telo tvojega pravega partnerja, v 10. bavi. Če ne prej, se bo resnica razkrila v Ketujevem obdobju: 2022–2029!

Marko

PS: Prilagam seznam manter Obreda celote še za Agato, ker nima lastnega e-dostopa.« 

13. 25 (Kemanino e-pismo Marku):

»Hvala, Marko, bom posredovala Agati. Sem se med Ganeševo pudžo posnela na diktafon, z veseljem bi posnela tudi tebe, zaradi melodije pudže. A se trenutno ne obremenjujem zaradi melodije in naglasov, zaupam intuiciji.

Kako mi gre? Spoznala sem, da v času bolezni sploh nisem bila v svojem telesu. Zdaj se z vsakim obredom vedno bolj zasidram v njem. Kaj se na novo sidra, ne vem. Sanje so intenzivnejše, podzavest se pospešeno čisti. Sanjalo se mi je o celem skladišču korenčkov, čeprav korenje sicer lahko jem. In to, da ponovno lahko pijem kavo, čeprav je že več kot dve leti, odkar je niti povohati ne smem, takoj mi postane slabo. 

Mož me je prosil, ali si lahko prebere Obred celote. Sicer v službi med krizo ponavlja mantro, ki mu jo je dal Kezele za meditacijo. Zapustil ga je ves optimizem, zato bi bilo dobro, da se dobita. Dovoli, da ti kar posredujem njegove podatke (…). Marko, mislim, da se nekaj premika, tudi Ines bi se rada pridružila.

Ja, še nekaj, ko na diktafonu poslušam Ganeševo pudžo v tvoji izvedbi, se me bolj dotakne, kot če jo recitiram sama. Enako sem doživljala, ko sem poslušala tvoje petje Ganeševe pudže v živo. 

Radost, Keman.«

________________________

*http://www.theta.si/odgovornost-thetahealing-praktika/; 23. 11. 2012

**Markovi e-dopisi in sms-i so zapisani poševno, Kemanini pokončno.

5. poglavje – OBRED CELOTE

Z Obredom celote je začutila, da se znova vrača v življenje. Počasi se je začela zavedati, koliko trpljenja je morala prestati med boleznijo…

Ki morda res ni bila bolezen. Zdaj je razumela, zakaj si bolan človek želi zapustiti svoje telo. 

Minil je kakšen teden, odkar je začela opravljati Obred celote. Sredi noči se je zbudila zaradi slabosti. Kot da se ji vsaka celica trese, okoli trebuha pa ima oklep, da se ni mogla premakniti…  

A nenadoma se je zgodil preobrat. Naenkrat je začutila močno poželenje, zelo močno. Ogromen val spolne energije jo je nosil po postelji… Kot da bi se nekaj odprlo. 

Kaj takega še ni doživela. Najprej je pomislila, da doživlja spontan dvig kundalini. Kaj če energija spontano prodira skozi zamašeno spolno čakro? A to je že doživela, zdaj je bilo drugače.    

Tedaj je opazila, da ni sama. V spalnici, kjer je mož spal na drugi postelji, je bil še nekdo. Nek moški. Ki se ji je približeval. 

Marko?!

Ja!

Brez dvoma je bil Marko! 

Zdrznila se je, nagonsko preusmerila pozornost… Prestopil je vse meje dobrega okusa, pa kaj si ta dovoli!

In takoj je zavrla bližino z moškim, ki je hotel manipulirati z njo. 

A ni pomagalo. Marko je oblastno legel nanjo, kot da je njen mož. 

Nemočno je otrpnila in mrzlično iskala rešitev. Prepotentnež, kako naj ga ustavi?!

A tedaj je zaznala njegovo energijo. Kako čista je! A kako je mogoče, da ima lahko nekdo, ki jo posiljuje, čisto energijo!? 

In v trenutku je krč popustil. Vse v njej se je sprostilo in znašla se je sredi strastnega poljubljanja z neznancem. Kot da je nekaj najbolj naravnega, najbolj samoumevnega.

Zraven pa spi njen mož.

Ves čas jo je spremljal močan občutek, da se mora združiti z njim. da je njuna združitev nujna in neizogibna.  A kako, zakaj, čemu, to je noro, noro!!!

Nazadnje je popustila. Zazrla se je v obraz pred seboj. Oziroma ud. Pretvarjala se je, da ji je vseeno. Ničesar ne razumem, to ni več moja izbira!

 Ni videla natančno, lahko bi bilo oboje, obraz in ud. Gledal jo je, ves pokončen. In pulziral.

Ud? Moški ud? Njegovo anatomijo si je lahko ogledala do potankosti. Kako je to mogoče? 

Začutila je močan naval krvi v nožnico. In negibno čakala, kaj se bo zgodilo.... Napetost je le še naraščala. 

Potrebujem združitev... 

Tedaj je bitje stopilo vanjo. Saj to ni res, jo je spreletelo. Počutila se je, kot da lebdi v neskončnem prostoru. 

Naenkrat so se ji pred očmi prikazale čakre. Vrtele so se. Kot različno obarvani planeti. In z različno hitrostjo. 

In tedaj se je pojavil še nekdo. Še en moški. Podoben je bil Marku. Svetlo rjavih las, s kratko pristriženimi brki ter podaljšano, ozko zašiljeno bradico. Ni se mogla niti premakniti. 

Pa saj to ni res! Ali je to mogoče avtobusna postaja?! 

Gledal ju je, njo in Marka, kako se ljubita. Deloval je nekako neprizadeto. Počutila se je neprijetno, kot da je nadzornik, ki dolžnosti nadzira njuno združevanje.  

A bilo ji je že vseeno. Čutila je svoje telo, kako se polni z občutki čiste blaženosti. Kot nekakšen podaljšan niz orgazmov. Čeprav niti ne orgazmov…

Ker se tokrat ni praznila, ampak polnila. Orgazmi so jo vedno tudi izželi, ko so jo ponesli. Kolikor so ji dali, toliko so tudi vzeli.

Bilo je zunaj vsega, kar je doslej izkusila! Kot da vse, kar živi, se rojeva in umira, obstaja le zaradi enega cilja – dokončne združitve dveh svetov. Združitve nje in Marka! 

Kakšnega Marka, halo!? O groza,se je spomnila na njegovo Viviano. V želodcu je začutila težo, zapekla jo je slaba vest.

Saj mi ni treba z Markom početi tega tudi v živo. Hvalabogu! 

Noč do jutra so ji izpolnile prijetne sanje, in prebudila se je zadovoljna, s seboj in življenjem.

Seveda bo nočno izkušnjo z Markom ohranila zase, to je niti najmanj ne moti, nasprotno. Doživela je nekaj nadzemeljskega, zdaj ji je vseeno, če se je moški še kdaj dotakne. 

**

Marko si je želel tesnejšega sodelovanja z Keman, njena bližina ga je vedno očarala. A ni vedel, kako naj to izpelje, da ne bi bilo sumljivo. Sumljivo Keman, ki ji ni upal razkriti svoje ljubezni zaradi strahu pred zavrnitvijo, in sumljivo ženi, ki je že slutila, da je Keman v njegovih mislih in občutkih preveč prisotna. Pa se je domislil, da bi lahko vsi skupaj ustanovili nekakšno skupino za vsestransko pomoč. On, Keman, Viviane ter njeni sodelavki Agata in Ines, katerima je opravil džotiš svetovanje. In tako so se konec avgusta dobili v Kemaninem duhovnem centru Justbe. 

Na začetku sta Marko in Viviana opravila kratek obred. Na veliko pisalno mizo sta postavila Ganešev kipec, svečko, posodico z vodo in kadilo, zatem pa pokleknila, opravila Ganeševo pudžo in odmantrala nekaj manter Obreda celote.

Keman je sedela na drugi strani mize, za Ganeševim kipcem, da sta Marko in Viviana ves čas gledala naravnost vanjo. Naenkrat je med mantrami začutila, kako ji je streslo vso telo. Kot da je v njo vstopil Marko. Vstopil tam, kjer lahko vstopa le mož, ali ljubimec. Kako je to mogoče!? Zakaj je zdaj prodrl vanjo?

Ne, na kaj takega ni bila pripravljena… Eno je na samem ponoči doma, v postelji, nekaj drugega pa kar med ljudmi sredi belega dne. Nezaslišano!  

Nemočno je prenašala Marka v sebi, medtem ko je s svojo ženo mantral pred kipcem Ganeša. Razgaljena do dna duše. Agata zraven nje je postala zelo pozorna… Gotovo je opazila, kaj se dogaja med njima z Markom. Saj si bo še kaj mislila!? In če to pride na uho Viviani… 

Skušala je preusmeriti pozornost drugam. Ni šlo. Pritisk je bil čedalje večji. Čutila je, da jo Agata že preverja, 'skenira'… Morala bo hitro ukrepati, se takoj nečesa domisliti.

In se je domislila. Začela je iskati razlike med seboj in Markom. In res, zdaj ni bilo več težko preusmeriti pozornosti… Hvalabogu, Agata ji je že pošteno dihala za ovratnik.

**

V Obred celote se je posvetila tudi uradno. Čez vikend, 7. in 8. septembra 2013. To je bila sploh prva uradna posvetitev v Obred celote.  

Prijavilo se je šest, sedem kandidatov, tudi dva otroka, brat in sestra, stara 11 in 8 let. 10-letni Tine je bil zelo radoživ, radoveden in kreativen fant iz razvezane družine, nenehno je sledil Marku z neskončnimi vprašanji. Keman je dvomila, da bo Marko lahko obvladal njegovo neugnanost. A se je znašel prav dobro, in si prislužil njeno občudovanje. 

Uradna posvetitev v Obred celote ji je dala še dodaten življenjski zagon. Začutila je tla pod nogami, življenje se je znova hitreje obračalo. Marsikdaj so se vsakdanji zapleti razrešili veliko lažje in hitreje, včasih skoraj sami od sebe. 

Težave so se počasi začele umikati. A vseeno si je želela manj naglice in sprememb, ter več časa zase. Pretiranosti ni ravno oboževala. 

A nekje v srcu se je zavedala, da razvoja ne more ustaviti. In da je vse dobro tako, kot je. 

Dobro je…

6. poglavje – BOLNIŠNICA, SPET

Med posvetitvijo v Obred celote je spoznala Tima in njegovo mamo. Ki sta ji toplo priporočala bioresonanco. Prisluhnila jima je. Tako je v naslednjih mesecih opravila okoli 30 bioresonančnih terapij.

Prve terapije je komaj prenesla. Terapevt Aleksander Silič se je čudil, ko je opazil, da se vsa trese. Kajti da bi bioresonančna terapija komu povzročila bolečino, tega še ni doživel. Ugotovil je tudi, da so vlogo meridiana, oz. energijskega kanala, želodca prevzeli drugi meridiani.

Opravila je teste za parazite, alergene, težke kovine, kandidozo. Prinašala je vzorce živil za preizkuse, ali in koliko jih lahko njeno telo sprejme. Pokazalo se je, da lahko uživa kravjo sirotko, izvirsko vodo, zelenjavno juho, riževo mleko, ovsene kosmiče, krompir, riž, ribe. A večino le v majhnih količinah in samo tedaj, ko se dobro počuti.

Čudila se je, zakaj ji ni bioresonanca prepovedovala mesa. Kajti v praksi ji je že majhen košček zaužitega mesa obležal v želodcu kot 10-kilogramska utež. A ribje meso je dobro prenašala.  

Nekoč je terapijo sklenila s preverjanjem čustvenih blokad po testu cvetne Bachove terapije. Ki ga je opravila uspešno. Nato pa je na zapestje dobila kapljico 'rešilnega zdravila'. Učinek bi moral biti blagodejen, a jo je začelo vso tresti. Njeno telo se je pretirano odzvalo prav na vsako cvetno esenco.

Tako je že pred leti ugotovila poznavalka Bachovih esenc. Kot da 'rešilno zdravilo' za Keman ne obstaja. To je bilo obdobje, ko je Keman Bachove esence še sama izdelovala. 

V praksi je njeno telo brez težav prenašalo le eno vrsto hrane – kravjo sirotko. Spila jo je liter do dva dnevno. Zanjo ji je povedala Ida, potem ko je v Nedeljskem dnevniku prebrala, da si je neka Slovenka tako pozdravila rak trebušne slinavke.   

»In Keman,« je svečano povzela, »sirotko zelo cenijo tudi v najboljših švicarskih sanatorijih.«

Ida je bila njena poročna priča, in glavni krivec, da sta se z Armandom sploh poročila. Po mamini smrti je je postala nekakšna nadomestna babica njenim otrokom, pa tudi njena zaupnica. Med spori z možem se je vselej za kak dan zatekla k njej v hišo v Hočah.

Zelo ji je bila hvaležna za ta nasvet, brez sirotke bi še veliko bolj trpela.

**

Gastroskopijo v Rogaški Slatini je junaško prestala septembra 2013. Pregled ni pokazal bistvenih težav z želodcem, je pa razkril prisotnost eozinofilcev v dvanajstniku. Eozinofilci so vrsta belih krvničk, ki varujejo organizem pred okužbami zaradi vnetij. Toda dvanajstnik ni bil vnet, nenavadno… Kaj tam počnejo eozinofilci, če ni vnetja?

Kaj počnejo, ji je pojasnila zdravnica: onemogočajo določene vrste zaužite hrane, ki jo organizem prepoznava kot nevaren vir okužbe.  

Alergijo na hrano imam torej, je pomislila. Zato torej njeno telo večine hrane ne razgradi in se nahrani z njo.

Toda zakaj se to dogaja?

Tega zdravnica ni vedela. 

Gastroskopija je pokazala tudi spremembo sluznice v dvanajstniku. Kot razlog zanjo je zdravnica navedla – kandidozo. Ter ji predpisala donat in zeliščne kapljice za želodec iberogast…  

Težave so se očitno pojavile po jemanju zdravil za želodec in srce, saj pred tem teh težav ni imela. Morda so zdravila zakisala organizem, in so se glivice kandide pretirano razmnožile? 

Ko sta se z očetom iz Rogaške vozila domov, je napravila načrt. Ker je razlog njenih prehranskih težav alergija na določena živila, se bo začela držati diete in ozdravela…

A tedaj jo je v srcu in želodcu zbodlo, sledil je močan pritisk. Ni se ustrašila bolečine, temveč sporočila, ki ga ji je bila prenesla… Dieta ne bo pomagala, ni hrana razlog intolerance na hrano. 

Navadila se je, da nima več nadzora nad svojim zdravjem. A z Obredom celote je vse postalo lažje. Znova je imela občutek, da je v svojem telesu. To ji je dajalo moč, in ni je več tako skrbelo, ko je izgubila še nekaj teže in upanja, da bo še kdaj ozdravela.

Znova je dobila voljo za spremembe. Predvsem glede prehrane. Naenkrat se je spomnila kineziološkega testa, metode, ki jo je nekoč že uporabljala. Z levico si je na srce prislonila steklenico sirotke, desnico pa iztegnila bočno od sebe, zatem pa prosila Amelijo, da jo prime za desnico in jo pritisne navzdol. Začutila je upor roke, roka se je hčerinemu pritisku uprla. In to je bilo znamenje, ki ga je potrebovala. Tako ji je telo sporočilo, da sirotka je primerna hrana zanj.

Nato je postopek ponovila s polnozrnato štručko. Tokrat se desnica Amelijinemu pritisku ni uprla. Kar je bilo znamenje, da štručka ni primerna hrana zanjo… Škoda, polnozrnate štručke so najboljše. A če si hoče dobro, se jim mora odreči.  

Tako je začela preizkušati vsako živilo. A bilo je zelo malo živil, ki jih telo ni zavrnilo. In še tista, ki so načelno bila primerna za uživanje, je zavrnilo, če niso bila primerno pridelana, skladiščena itn. Recimo proso bi načelno lahko uživala, a ko ga je kupila in kineziološko preizkusila, ni bilo primerno zanjo, pa čeprav je bilo iz ekološke pridelave.

Tako je morala preizkusiti veliko konkretnih živil, če je želela odkriti kakšnega, ki ga je lahko zaužila brez posledic za počutje. Kmalu je težko dobila koga, da bi ji pri tem pomagal s pritiskanjem na iztegnjeno desnico. Slaba stran kineziološkega preizkušanja je bila odvisnost od pomoči drugega človeka.

Zato je iskala boljši način. In se ga tudi domislila. 

Nihalo. 

Delo z nihalom je spoznala leta 1987, pri 25-ih. A isto leto nihalo tudi opustila. In sicer zaradi razočaranosti. Zaradi odgovora na vprašanje, kdaj bo srečna v partnerstvu. Kajti odgovor se je glasil: Čez 27 let!

Kaaaj?! Leta 2014, pa saj to ni res...!!!!

Od razočaranja je pospravila nihalo v predal in pozabila nanj. 

A zdaj je bila napoved glede leta 2014 že davno pozabljena. Zanimalo sta jo le še zdravje in preživetje. In tako si je kar sama izdelala nihalo. Iz tanke verižice in medaljona, ki ga ji je poklonil oče.

Začela je spraševati glede prehrane, še vedno po enostavnem sistemu 'da' ali 'ne'. Bila je navdušena, kajti odgovori so se izkazali za pravilne! Konec je bilo slabosti po letu in pol trpljenja!

Nihalo je bilo še naprednejše od kineziološkega testa. Povedalo ji ni le tega, katero živilo lahko prenese njeno telo, temveč tudi, kdaj ga lahko zaužije ter koliko grižljajev oz. požirkov. Žal pa to ni pregnalo lakote. Kajti pogosto ni smela jesti tedaj, ko je bila lačna, niti toliko, kot si je želela, in tudi tega ne, kar bi si želela. Nihalo ji je narekovalo strogo dieto, zato je še nekoliko shujšala.

In zato včasih ni zdržala skušnjave in je pojedla košček odsvetovane hrane. Za več ur je obležala v postelji brez energije, čuteč 'vsako celico, kako se ji trese' in s pekočim občutkom pod lopaticama. Pomagalo je le, da je izpljunila prepovedano hrano, potem ko jo je prežvečila.  

A kljub vsemu, zdaj je lahko končno jedla in pila, ne da bi ji bilo slabo. Veselje in hvaležnost sta bila neizmerna. Čeprav se ji je od lakote bledlo! 

**

Keman je uporabljala zaščito proti zanositvi, in sicer hormonski maternični vložek, tako imenovano mireno. Odkar ga je nosila, ni imela mesečnega perila, kar pa se ji je občasno dogajalo že prej.

Več zdravnikov je posumilo, da so srčni napadi in preobčutljivost na zdravila posledica preobčutljivosti na hormone v mireni. Zato se je strinjala, da ji mireno odstranijo. Približno dva tedna po odstranitvi mirene je nekega večera prosila Ganeša, naj ji razkrije izvor zdravstvenih težav. Ob enih ponoči se je nenadoma zbudila, ker je začutila mokroto. Prižgala je nočno lučko… Je to res ali sanjam?! Ležala je v čisti krvi! Kaj v krvi, v mlaki krvi!  

Panično je skočila na noge. Kri je tekla iz nožnice kot iz pipe. In v njej so bili strdki, veliki kot teniška žogica…

Vse je jasno! V rodilih mi je počila rakasta bula! 

Bilo je preveč grozno, da bi upoštevala besede dr. Nikezića, ki je bil možnost raka takoj zavrnil: »Keman, če bi vi pri tej vaši skromni teži imeli rak, že dolgo ne bi tlačili zemlje.« 

A kaj drugega bi lahko bilo to, če ne rakasta bula! Od kod sicer tako velika količina krvi in tako veliki strdki v njej?!

Na urgenci so najprej ugotovili izsušenost telesa, ki je bila že kritična. A rezultati krvne preiskave so bili izvrstni, kot vedno, in s povišanim železom. Sam ginekološki pregled je bil neobičajen, saj je medicinski tehnik pripomnil zdravnici: »Brezveze, da jo pregledujete, ker je vse ena sama kri!« 

In zdravnica je upoštevala njegovo pripombo, snela rokavice, neprepoznavne zaradi krvi, ter napisala napotnico za ginekološki oddelek. 

Med sprejemom na oddelek je začela izgubljati zavest. Komaj je zaznavala sestre, ki so jo na ginekološkem stolu slačile kot majhnega otroka. Čutila pa je, kako ji iz nožnice lije kri. In si predstavljala, da ji je počila maternica in da umira. 

A ginekologinja ni odkrila nič takega. Predpisala ji je zgolj infuzijo, da si telo opomore zaradi izgube krvi in dehidracije. 

Tisto noč ni zatisnila očesa. Sestre so ji menjavale vložke, brez zdravniške pomoči bi izkrvavela. Tonila je v malodušje… Je še kaj upanja zame?

V stiski se je znova spomnila na Ganeša, ga zaprosila za pomoč. In res, naenkrat se ji je prikazal nekakšen oder kot v gledališču, z vrvmi, ki so bingljale nad njim. Vse je videla jasno, kot da sedi v gledališki loži. Po vrvi sta se na oder spuščala maček in opica. Maček je bil  podoben Obutemu mačku, opica pa gospodu Ficku Pike Nogavičke. Ko je opica dosegla oder, je spregovorila s človeškim glasom in jo potolažila: »Ne skrbi, vse bo v redu.«

Maček pa se le nagajivo smejal. 

Nenavaden par jo je čudežno prepričal, da je vsaka skrb odveč. V tistem trenutku ni imela dovolj moči, da bi preverila, ali je vse skupaj le blodnja, in dogodek sprejela tak, kot je. Pomiril jo je, dal novo upanje. 

Ko so medicinske sestre videle njeno shirano telo, so se prijemale za glavo. Takoj so vzele šiviljski trak in jo premerile od glave do pete. Rezultati so bili porazni, in nemudoma so ji uredile hrano po izbiri. Naenkrat je lahko izbirala med 32 jedilniki, tako kot bolniki na smrtni postelji. Tedaj se je prvič zasmilila sama sebi. 

Ko jo je obiskal Armand, ji je skrušeno dejal: »Obljubim ti, da bom vedno ob tebi, ko me boš potrebovala.«

Začudila se je. Zakaj ji tako govori?

Ni več čutila strahu, da bi umrla sama. Ni več čutila, da ga potrebuje.

Zdaj je vse drugače kot nekoč. Ko je ovire premagovala s silo njune skupne ljubezni.  

Saj res, kaj se je spremenilo? Je to zaradi Obreda celote? 

Skušala se je spomniti. Prvi dve leti zaljubljenosti sta preživela kot v nebesih. Vzajemna odvisnost moškega in ženske je najmočnejša droga, ki si jo lahko zamisli. Zlepila sta se v eno bitje, kjer ni bilo prostora za njuni osebnosti. Le za omamno bližino njunih teles in duš.

A osebnost je trkala na vrata njune ljubezni, in zaljubljenost je minila. Kot vsi pari sta se tudi onadva skušala vzljubiti kot osebnosti. Iz zaljubljenosti ustvariti ljubezen.

A tukaj se je zataknilo, ni šlo. Z njene strani. Njuna razhajanja so bila vsaj tako boleča kot užitki njunega ujemanja. Ko se je kdaj izgubila v karmičnem labirintu njunih iskanj, je kakšno noč pobegnila k Idi in prespala pri njej. Ida je živela sama v svoji hiši. Oboževala je bila pokojnega Armandovega očeta, s katerim sta bila nekaj časa par, a je nazadnje ostala sama, brez otrok. Njej se je Keman vselej izkašljala, se nekoliko olajšala, in se nato naslednji dan po njegovem celonočnem telefonskem prepričevanju običajno vrnila nazaj k družini. 

A zdaj ni začutila potrebe po njem. Pa čeprav je še vedno njen prvi. A to ni več on. Kot da so sanje, ki so ga preganjale vso življenje, postale resničnost. Sanje, da ga bo zapustila. Vso življenje se je prebujal sredi noči, jo spraševal: »Si še z menoj?« 

Kolikokrat mu je očitala, kako jo lahko zapusti sredi dneva zaradi prijatelja. Ali se druži s prijatelji v gostilni.

»Vedno mislim nate, ko sem s prijatelji. Ves čas jim govorim samo o tebi…«

»Briga me…« je ostala neizprosna. Sebična. Kot da bi iskala le napake. Kajti hodil je v gostilno zelo poredko, enkrat, dvakrat na mesec. In jo klical. In če bi nehal hoditi v gostilno s prijatelji, bi verjetno našla drugo napako… Ker ne najde skupne poti z njim. Rada bi jo, hoče verjeti, da jo imata. A v srcu je ne najde. V srcu ne čuti, da hodita isto pot, nikoli je ni. 

Ne, v srcu ga ni razumela. Pa čeprav ji je mama zavidala. Ja, ona bi bila na njenem mestu presrečna.  

Armandov oče jo je bolje razumel. Ko se je po Arianinem rojstvu preselila k Armandu, ki je živel pri njem, ji je na samem dejal: »Dobila si dobrega moža… A z njim ne boš srečna.« 

Po štirih dneh so jo odpustili domov. Diagnoza: odtegnitvena menstruacija.

Oddahnila si je. Torej nikakršnih rakastih bul, pretrganih notranjih organov. Očitno se je v petih letih, odkar so ji vstavili mireno, nabralo kar nekaj mesečnega perila. Izgubila je ogromno krvi, a brez vsake posledice. 

Hvaležno se je spomnila opice in mačka. In Ganeša. Pomislila je, da je on kriv te čudežne predstave. Ki ji je dala upanje in jo pomirila, ko je najbolj dvomila vase.

In še nekaj je bilo. Le uro pred njenim odhodom iz bolnišnice so ugotovili, da je ležala v sobi z nadstandardno oskrbo. Po pomoti... 

Še eno naključje? 

Kje so meje med fizično, psihično in duhovno resničnostjo?Hvala, Ganeš…

7. poglavje – SPET KAKŠNO ZNAMENJE?

Ko je prestopila domači prag, je v žepu zazvonil telefon.

Marko.

Takoj sta se zapletla v pogovor, in živo mu opisala najnovejše prigode s krvavenjem… Ni se ji zdelo narobe.

Toda najmlajša hči Alja ji je ostro očitala: »Je on tvoj mož, da se z njim tako pogovarjaš?!« 

Pozna ga komaj 3 mesece, a se že pogovarjata kot stari prijateljici. Res je, zanjo ni le svetovalec v težavah. A tudi moški ne. Če bi ga videla kot moškega, z njim ne bi razpravljala o svoji driski in izločanju krvavih strdkov iz nožnice. 

Toda Aljine pripombe kar ni mogla pozabiti… Ji je hči nehote predala duhovno sporočilo? 

Res, koliko si lahko Marka predstavlja kot moškega? Že dvakrat se ji je približal – kot moški. A obakrat le duhovno. Prvič ponoči v postelji, teden dni po džotiš svetovanju. Bilo je neskončno bolj živo, veliko bolj telesno od vsega, kar je poznala. Drugič sredi dneva, med sestankom v Justbe, v prisotnosti Viviane, Agate in Ines…

Ah, to res ni normalno...!

Ampak kot osebnost ji Marko ni ničesar namignil. Če bi mu bilo kaj do nje, bi to gotovo začutila. A zdelo se ji je, da je ne opazi kot ženske. Kot da živi le za ženo in družino. 

Zdaj je opravljala Obred celote dvakrat dnevno. In z njim so prihajali tudi uvidi, spoznanja, odgovori. Zdaj je veliko lažje prenašala napete družinske situacije, neskončno prepiranje hčera. Tudi nemirna vnukinja Tiana se je ob večerni Ganeševi pudži povsem umirila. In opazila je tudi nenavaden pojav, da je doma naenkrat vse polno sadja. Kajti gostje so naenkrat začeli prinašati sadje. In sicer tisto vrsto sadja, ki ga je nazadnje obredno darovala Ganešu. 

Mesec dni po uradni posvetitvi je strnila svoje izkušnje, na Markovo prošnjo:

»Zame je bil čudež že to, da me je Marko poklical domov in povabil, da mi predstavi Obred celote. Nikoli pred tem nisva sodelovala. Že prvi pogovor je v meni prebudil pozabljene zgodbe sinhronicitete, ki naj bi vodile moj duhovni razvoj.

Vsako izvajanje Obreda celote je unikatno doživetje, čeprav se iz dneva v dan ponavlja. Med ponavljanjem manter mi miselni tok v ozadju lahkotno razrešuje dnevne skrbi in probleme. Če postavim vprašanje, dobim odgovor s sinhroniciteto dogodkov preko ljudi, rastlin, knjig. Ali se mi je to dogajalo že prej? Seveda se mi je, vendar redko: v nekaj letih nekaj dogodkov. Sedaj pa le v dveh mesecih več dogodkov. Vsekakor Obred celote pospešuje duhovno evolucijo in pomaga razumeti nerazložljivo. Lažje vidiš, čutiš, slišiš, katere lekcije še ni dojela tvoja osebnost.

Ves čas čutim, da je treba čustva jeze, strahu, skrbi, zamere, krivde preobraziti. In znova sem pri neverjetnem naključju. Včeraj sem dobila v roke knjigo Skrivnost Šambale. Sinhroniciteta – posvečevanje v Obred celote poteka v centru Šambala! V knjigi je opisana nujnost bazičnega prehranjevanja, kot pogoj za duhovno evolucijo. Takoj sem odpustila zdravnikom, ki so mi z napačnimi zdravili uničili prebavo. Od takrat se moram prehranjevati strogo z bazičnimi hranili. Knjiga tudi opisuje, da je treba popolnoma obvladati čustvo jeze in strahu, ki najbolj zavirata duhovni preskok človeštva – in spet sinhroniciteta: na našem prvem srečanju smo se pogovarjali o jezi. Vse kar se človeštvu dogaja slabega, izhaja iz čustva strahu in jeze. Iz strahu, da bodo kršene naše osebne potrebe, nastane tudi jeza. Zakaj govorim to? Ker tudi najrazvitejši duhovni iskalci težko obvladujejo čisto človeške strahove in ker iz strahu izvirajo duševne motnje. 

Prvi mesec sem Obred celote izvajala brez pričakovanj in namenov. Pred tednom dni sem prvič pred Obredom celote prosila za odstranitev vzroka mojega slabega počutja. In res, zgodila se je prava drama, moje telo je dejansko nekaj izločilo, pristala sem v bolnišnici. Zdaj sem doma, deležna lahkotnega in milostnega okrevanja, za katerega sem prosila.

Verjetno je od naših pričakovanj odvisno, kakšni bodo učinki Obreda celote, ali kaj?

Marko, ogromno vprašanj je odprtih, vsaj v moji glavi…«

Rekordno vroče poletje 2013 se je prevesilo v prav toplo jesen. Prehranske težave je še naprej uspešno nadzirala, pri tem sta ji najbolj pomagala nihalo in Obred celote. Tudi mesečno perilo se je uredilo.

Prav tako je dojela, da je za njeno zdravje ključnega pomena, da se odpove pšeničnim jedem. Pa čeprav ji tega bioresonanca ni odsvetovala in čeprav je si je kdaj privoščila pirin kruh. Najraje si ga je pekla sama, brez kvasa, z dodano mineralno vodo in sodo bikarbono.  

Vzdušje doma se je zaostrilo, ko se je priselila najstarejša hči Ariana s hčerko Tiano. V hipu je sprožila vojno z mlajšima sestrama Amelijo in Aljo.

Svoje tri hčere je imela zelo rada, vse bi naredila zanje. Zato je v njihovih neskončnih spopadih izgubila veliko življenjske energije, veliko pretrpela. Najbolj jo je bolela oblastnost, s katero je vsaka hči zase zahtevala pravico biti 'prva med enakimi'. Mislila je, da jo bo od bolečine raztrgalo. 

Keman je poznala odgovore in rešitve, saj je bila avtorica dvoletnega projekta učenja čustvenih in socialnih veščin osnovnošolcev od 4. do 8. razreda. Projekt, podprt z evropskimi sredstvi, je uspešno dokončala prav na dan, ko je izbruhnila neznana bolezen. In ji preprečila, da bi z ravnatelji vključenih šol podpisala nadaljevanje in nadgradnjo uspešnega in zares potrebnega projekta. V njem je tudi videla svoje življenjsko poslanstvo.

Čeprav je poznala odgovore in rešitve, je hčere niso poslušale. Zaradi nemoči jo je grabil obup. Kršile in zavračale so vse, kar je o medsebojnem sporazumevanju naučila osnovnošolce mariborskih osnovnih šol. Najmlajša in najstarejša sta se celo fizično spopadli. 

Se je pa čudila, kako dobro se razumejo v njeni odsotnosti. Tedaj so naenkrat postale prave sodelavke, ki so rešile vsak problem. Spoznala je, da je bila preveč zaščitniška, jim premalo zaupala. Morala bi jim večkrat dovoliti, da se znajdejo po svoje. Le samostojnost jih bo prisilila, da ustrezno delujejo in sodelujejo, si lažje zaupajo, ko se spoprimejo z izzivi. In tudi sama mora nekaj nujno spremeniti. Bolj zaživeti zase, se večkrat izklopiti iz vloge matere.  

Kljub 40 kilogramom je znova zaživela. Ponovno je začela voziti vnukinjo v šolo in iz nje. In izvajala zvočne masaže s pojočimi posodami. Znova je tudi pognala svojo malo tovarno, kjer je izdelovala milo, negovalno in zaščitno kremo, parfum in kolonjsko vodo, vodico po britju, labelo, razpršilec za zaščito pred klopi in komarji, kremo za britje, vlagala marmelado iz grozdja, smokev, pomaranč, kakijev, sadje in zelenjavo, kuhala bezgov sok, izdelovala domači sir, varila ingverjevo pivo… In se znova kratkočasila s sudokujem. 

Kot da bi se prebudila v življenje. Kar tako.

8. poglavje – POSVETITEV V 2. STOPNJO OBREDA CELOTE

Konec oktobra 2013 je prejela Markovo povabilo. »Keman, imaš kaj časa? Midva bi zelo rada, da prideš in se nekaj pogovorimo, Viviana bi ti rada nekaj predlagala…« Dejansko je bila bolj njegova želja in zamisel.

Viviana je med kuhanjem običajno mantrala in izgovarjala zdravilne molitve. In tako sta pomislila, da bi to hrano sprejelo tudi Kemanino telo, če bi jo Keman zaužila v prostorih na Koroški cesti 99, ki so prežeti z zdravilno energijo 15-letnega izvajanja Obreda celote.

»Vse na svetu bi dala, da bi se lahko rešila svojih težav,« se je Keman hvaležno zahvalila za nesebično ponudbo. Občudovala je Viviano, ki ji je bila pripravljena pomagati kljub svoji službi in skrbjo za številno družino.

 Takšno pomoč je že nekajkrat neuspešno preizkusila. Nazadnje pri prijateljici Mili, ki ji je pri sebi doma pripravljala in stregla najrazličnejše jedi, pripravljene med tradicionalno pravoslavno molitvijo. Neuspešno.

Tudi sama si je skušala pomagati na vse načine. A zalegel ni še tako premišljen jedilnik, še tako strastna molitev, še tako izbrane mantre, molitve in priprošnje, ki jih je vrsto let tudi sama preizkušala med kuhanjem za družino. Telo se je na hrano odzvalo vedno enako. S slabostjo in bolečino.

**

V soboto, 7. decembra 2013, se je zgodila posvetitev v 2. stopnjo Obreda celote. V Šambali se je dobila z ostalo peterico kandidatov. Med zaključevanjem posvetitve kandidatov v 1. stopnjo se je za hip predala čarobnemu razgledu skozi okno s pogledom na Dravo, ki se je divje lesketala v decembrskem soncu. Markov glas jo je nehote spomnil zadnjega obiska v Šambali. Bila je povabljena, da kot obrednica z mantranjem in spodbudno besedo opogumi nove kandidate. Ko je stopila v prostor, je Marko zatopljen vase izvajal dihalno tehniko, si polagal dlani na čakre in tiho izgovarjal mantre. 

Naenkrat jo je prevzela nenavadna želja. Bila je tako močna, da jo je osupnila. Kot da bi se morala spustiti na tla k njegovim nogam, ga prijeti za stopala in jih tako držati.

Še nikoli ni tega počela, niti začutila ali pomislila ni, da bi! Od kod tako močna želja?! Spet kakšno videnje? 

Videnje ali privid? Ni se mogla odločiti… 

Kandidati za 2. stopnjo Obreda celote so kot stari znanci posedli v krog na tla. Vsi so se poznali že s septembrske posvetitve v 1. stopnjo.  Pogovarjali so se in čakali Marka, da zaključi s posvetitvami kandidatov v 1. stopnjo. Ko so se njihovi glasovi začeli mešati z glasovi zvona Jožefove cerkve z desnega brega Drave, oznanjajočega mašo ob 10. uri, je prihitel Marko in se opravičil, da bodo po predstavitvi nekaj časa sami mantrali, ter začel z uvodno razlago o 2. stopnji Obreda celote z besedami: »Zvon udari tolikokrat, kolikor je zlogov pri očenašu in zdravamariji.« 

Medtem ko je govoril, je opazila, da zelo pogosto gleda proti njej. Ni je ravno motilo, saj se ji je to pri skupinskem delu večkrat zgodilo. Dokler se naenkrat ni zdrznil in se sunkovito obrnil k hčeri Živi, ki je tudi bila kandidatka…

Kot da bi se ji želel opravičiti. Ker strmi v drugo žensko. 

Zdaj pa je postala pozorna! Takoj se je spomnila njegovega 'nočnega obiska' in 'tistega dogodka' v Justbe. Toda ni razumela, zakaj bi Marko iskal žensko, kot je ona. Noben zdrav in normalen poročen moški si ne želi v zvezo s postarano 'anoreksičarko'.   

A občutek, da je opažena, je ni več zapustil. Prerasel je celo v nekakšno obojestransko igro pogledov. Ne tako intimno kot spogledovanje, ampak bolj kot zaupen pogovor o življenju. Ki pa vsak trenutek lahko postane ljubezenski pogovor. 

Odkar jo je posvetil v Obred celote, je med njima nastala vez. Ki pa je bila strogo duhovna. Tako je vsaj mislila. Zanjo je bil Marko pripadnik izumirajoče vrste moških, ki razen svoje žene ne opazijo ženske. Če pa že opazijo, ji tega nikoli ne pokažejo. Skratka, Marko je bil zanjo brezupen primer brezbarvnega, brezspolnega moškega. Zato je 'nočni obisk' v začetku avgusta zlahka predelala in pospravila v predal 'se zgodi'. Podobno kot 'dogodek v Justbe' čez nekaj tednov. Skratka, Marko ji nikoli ni niti namignil, da mu je všeč.    

A tudi če bi mu bila všeč, si ne bi znala predstavljati njune 'zveze'. Njuna 'ljubezen' bi zelo težko prerasla v nekaj resničnega. Ljubezen med moškim in žensko zahteva kaj več od medsebojne naklonjenosti. In navsezadnje ljubezni tudi ni iskala. Bila je slabotna in sestradana, neprespana, zato je vse njene misli zaposlovalo le to, kako odkriti zdravilo za to hudo nepojasnjeno bolezen. 

Ko je po posvetitvi stopila na cesto, je bila z mislimi že doma. Ni je več zanimalo, kaj bi lahko pomenila Marku ali ne bi. Eno so bili Šambala in obredniki, drugo neizprosna resničnost njenega življenja.

A po nekaj korakih je ugotovila, da je pozabila torbico s pripomočki za Ganeševo pudžo. In je odkorakala nazaj proti Šambali. Ko je stopila v svetišče, je na hodniku zaslišala Marka, ki je v dvorani ravnokar spraševal prisotne: »Ali veste, kdo je peljal Keman domov?« 

Zakaj želi poskrbeti za njen prevoz? Zakaj ga skrbi zanjo? 

Njegova skrb se ji je zdela nenavadna in nepotrebna. In to jo je močno prevzelo. Morda veliko bolj, kot bi si bila želela. 

Ko je stopila v dvorano, kjer je pozabila torbico, mu je zaigralo srce. Znova si je moral priznati, da je najlepša ženska, kar jih je videl. Ni vedel zakaj, a ko jo je gledal in poslušal, jo je občudoval tako močno, da mu je jemalo sapo… 

Popolna! 

Seveda pa ji tega ni upal pokazati. Preveč se je bal, da ga bo zavrnila in mu ukradla sanje… Za vedno.

9. poglavje – NIHALO, DORIS IN DEO KANAL

Sredi decembra 2013 je Marko vprašal Keman, ali ji lahko predstavi Doris. Opisal jo je kot vedro 75-letnico, ki je zelo prijetna sogovornica, a kar naprej išče žalost, malodušje. In ker je brez sorodnikov, se počuti 'čisto sama na svetu'.

»Zelo pa je podobna teozofinji Heleni Blavatsky, le manjše oči ima…« 

Doris je kanalizirala informacije iz Deo kanala,* ki bi ji morda pomagale glede težav telesa z zavračanjem hrane. Pri 50-ih ni več mogla normalno hoditi, zaradi nezaceljenega zloma gležnja. Zadnja leta sploh ni več zapuščala svojega 4-sobnega stanovanja v tretjem nadstropju bloka v središču mesta. 

»To je zaradi karme njene izhodiščne inkarnacije. Prejela je sporočilo, da je reinkarnacija Henrika VIII., pa tudi Frana Miklošiča. A tega podatka ni v teh dvajsetih letih zaupala niti najtesnejšim prijateljicam. Še tega ne vedo, da kanalizira. S sestro, ki je umrla 2005, sta skanalizirali za celo skrinjo osupljivih informacij, tudi o največjih življenjskih skrivnostih.« 

Keman je privolila, in tudi Doris. Ženski sta se dvakrat slišali po telefonu, in nato jo je Doris povabila na obisk. Ko ji je ob prvem srečanju odklenila vhodna vrata, je presenečeno stopila korak nazaj in prisrčno vzkliknila: »Ja koga pa je zdaj meni Marko poslal!?«    

Najprej je pomislila, da se je je ustrašila. Verjetno je Doris pričakovala urejeno damo, ne pa ženske, ki spominja na podhranjeno Afričanko. 

A ni bilo to, ženski sta se hitro ujeli. Kot da se že dolgo poznata. Doris ji je opisala svoje, zelo podobne težave s hrano. Le s to razliko, da je njo mučila pretirana teže, ki se je nikakor ni mogla znebiti.

Nato je vzela nihalo in rozeto s črkami ter začela kanalizirati. »Da vidimo, Keman, kakšno sporočilo ima nihalo za vas…«

Zlagoma je govorila besedilo, ki se ji je izpisovalo s pomočjo nihala in rozete s črkami: »Imejta veliko veselja z vajinim srečanjem in nadaljnjim druženjem. To, da sta se spoznali, ni naključje. Keman ne sme jesti ničesar iz pšenice, ker pšenica zlepi črevesje. Lahko pa uživa proso…«   

A Keman se je že mudilo domov. Osamljena Doris pa jo je želela še malce zadržati, zato ji je vedro predlagala:

»Keman, poskusite zdaj še vi!«

Ponudila ji je svoje nihalo in rozeto s črkami, in Keman je poskusila. Prvič je kanalizirala na tak način. Nihalo je res začelo kazati na določene črke, in opazila je, da so se začele povezovati v besede. Najprej se ji je izpisala beseda D-E-O. In še ena beseda v tem neznanem jeziku. Zatem pa je dobila naslednje zaporedje črk: D-O-R-I-S-I-M-A-C-E-L-I-A-K-I-J-O. Sproti jih je je tiho izgovarjala pri sebi, in prepoznala slovenske besede, ki so sestavljale poved: »Doris ima celiakijo.« 

Od vznemirjenja ji je nihalo malodane padlo iz roke. 

Tudi Doris je bila presenečena: »Kako zanimivo! Takoj ste začeli kanalizirati Deo kanal!« 

V naglici je zaključila in se poslovila. In si kasneje doma izdelala rozeto s črkami ter nadaljevala s kanaliziranjem iz Deo kanala. Ko je nato po telefonu vse opisala Marku, se je zelo razveselil. In jo takoj začel nagovarjati, da bi začela poizvedovati še o čem. 

»Veš, Doris in njen Deo kanal spremljam 8 let, in lahko ti zagotovim, da posreduje skrite informacije o vsem, ne le o hrani, zdravju in podobnih zadevah.« 

Ni bila pripravljena na to. »Ne verjamem, da bi mi bilo dovoljeno izvedeti kaj več. Nihalo mi bo pomagalo povrniti zdravje in staro življenje,« mu je odvrnila. Nihalo je dojemala kot izboljšano različico kineziološkega testa. 

Njegovega navdušenja nad Deo kanalom ni najbolje razumela. Odkar je leta 2005 spoznal Doris, je v njem je videl rešitev za vse. Prepričan je bil, da lahko Deo kanal pokaže pot prave sreče vsakomur. Odkrito je kazal navdušenje, da je zdaj tudi ona sama njegova glasnica.

Toda sama se v tej vlogi ni videla. »Zakaj misliš, da bi lahko tudi jaz kanalizirala Deo kanal?«

»Ker ga ljudje potrebujemo. Doris podatkov ne posreduje dalje, ker jo je strah, da jo bodo ljudje zasmehovali. Kot da v Sloveniji nihče ne bere Aure, Misterijev, Karme. Na vsakem koraku so oglasi za astrologijo, vedeževanje, medijstvo, celo za uroke in protiuroke itd. Ljudje tega ne bi iskali, če ne bi delovalo. Povej, se motim? Doris se očitno boji, da smo vsi, ki iščemo in dajemo ezoterično pomoč, vključno z njo, psihični odvisniki, bolniki.« 

Marka je prevzela strast po razkrivanju resnice. »Zato pa je na svetu tako, kot je. Nazadnje nas mora nekaj bolečega ustaviti in prisiliti, da sprejmemo resnico o sebi, kakršni pač smo. Zakaj se skrivamo drug pred drugim? Vsi smo v bistvu isti, vsakdo nosi svoj pekel in nebesa v sebi, in hkrati vsi različni, vsakdo ju nosi na svoj poseben način.

Če bi tako razumeli sebe v primežu dvojnosti med svojim bistvom in svojim videzom, bi razumeli, da smo si vsi bratje in sestre. Vsa bitja, ne glede na razvitost, od rastline, živali in človeka do duše, monade, atomskega bitja. Vsi smo zavezniki proti svojim omejitvam, ki nas dodatno trpinčijo, ko zavračamo resničnost, kakršna je. Vsakdo živi na svoj način, seveda, a ta razlika je navidezna. Zaradi razlik obstajamo kot ločena bitja zase. Bitja obstajamo zaradi združitve zavesti in sile, Moškega in Ženske. Zaradi te dvojnosti nas v bistvu nič ne razdružuje. Le načini, kako jo izražamo, so različni. In naša telesa, a ne le fizična, tudi nefizična. Oziroma različne lastnosti teh teles. In vsi ti različni procesi, po katerih se razvijamo! Brez različnih oblik in lastnosti ne bi mogli obstajati, saj v bistvu živimo kot eno samo bitje. Kot njegovi različni deli na različnih ravneh, kjer se ne more nič in nihče podvojiti. Če bi bilo drugače, bi lahko obstajali dve isti bitji, kajne? Poznamo tak primer? Mislim, da ga ne bomo nikoli. Ker je vse, kar obstaja, ista dvojnost zavesti in sile, obstoj Moškega in Ženske, a vedno na drugačen način... Oprosti, malce me je zaneslo.« 

Markova neučakanost je ni motila. Čutila je, da ga vodi plemenit namen. To je bilo zanjo najpomembneje. Iskal je rešitev, in pri tem zavzel stališče, da so za trpljenje najbolj krivi tisti, ki že poznajo nekaj resnice, a je ne posredujejo dalje ostalim, ki že iščejo prave odgovore.

»Zato težko poslušam ezoterične papagaje, kako se zavijajo v molk in ponavljajo, da bo že prišel pravi čas za resnico. Kakšna ponarejena modrost! Pravo povabilo k trpljenju! Ali se moramo zaradi razvoja najprej vsi dodobra zasovražiti in se pobijati med seboj, obolevati v zanikanju resničnosti in se nenehno rojevati v trpljenje?

Že tako, da človek pove ali pokaže, kar ve in čuti, lahko potrdi svoje bistvo, ljubezen svojega Očeta in Matere, iz katere se je rodil. In v kateri živi ljubezen njegovega srca, njegovo upanje in zaupanje.

Vsako bitje je celota zase, ne glede na razvitost. Dar kanaliziranja dobijo ljudje, kot je Doris. Ali pa Alice Bailey. Ki je do svojega 15. leta trikrat poskušala napraviti samomor. To so razviti ljudje, ki jih dajejo prividi in strahovi človeškega obupa glede sebe in resničnosti. Tako dobijo priložnost, da premagajo svoje malodušje in se zavejo neizogibne dvojnosti med zavestjo in silo, Očetom in Materjo. To premagovanje je milostna pot njihove sreče, a kako jo bodo prehodili, je njihova izbira. Bojim se, da si je Doris izbrala težji način. Preveč človeškega strahu pred tem, 'kaj bodo rekli ljudje', na račun upanja srca.

Zato bi bil presrečen, Keman, če bi v srcu sprejela svoj dar kanaliziranja skozi Deo kanal, in tako širila glas prave resnice med ljudi.«  

Zaskrbelo jo je, da ji pripisuje nekakšno izjemnost. Njeno življenje ni bilo nič izjemnega, čeravno jo je duhovnost spremljala od nekdaj. A zaradi tega se ni počutila boljša od ostalih, prej nasprotno, saj se ji je življenje kar naprej zatikalo. Duhovne veščine so bile le običajni del njenega vsakdana, od katerih si je kdaj sposodila kakšno rešitev ob različnih priložnostih. 

»Saj veš, kaj mislim. Doris se je med 1991 in 2005, ko ji je umrla sestra, nabralo kanaliziranih sporočil za celo skrinjo. Ki jih ne pokaže nikomur. Od največjih skrivnosti življenja, napovedi dogodkov in podatkov o predinkarnacijah posameznikov – mimogrede, njena sestra je bila reinkarnacija Kleopatre – do receptov za čaje in jedi, celo šal. Skratka, na delu je vzvišena inteligenca, bitje, ki pozna pot in hoče, mora pomagati človeštvu na Zemlji.

Toda svobodne volje nam ne krati. Tudi on, Oče Osončja, ki se najraje predstavi kot Oče Prvi, EAODH, ima svoje lastno življenje. Našega ne namerava živeti, niti ga ne more namesto nas. S tega vidika je On, ki je Bog Osončja, le bitje, prav tako porojeno iz Očeta in Matere, zavesti in sile. Čeprav s svojo zavestjo prežema celotno Osončje in vsako bitje, porojeno v Njem, v bistvu ni drugačen od tebe, mene, kogarkoli. Tudi On je zase le preprosto bitje, otrok Dvojnosti. Katerega naloga je urejen, neboleč razvoj Osončja.« 

Keman je ostala tiho. To ni bil njen pogled. Marko je govoril preabstraktno. Povezoval je le njemu dokazljive pojme, jih mešal in razporejal kot po nekem skrivnem receptu, ki ga pozna samo on. 

A ko sta se nehala pogovarjati, je začutila pogum… Pa naj bo, bo poskusila vprašati še kaj drugega. Recimo, kaj ji bo nihalo povedalo o zdravilnih zeliščih.

Znova so se ji najprej izpisale nerazumljive besede.

DEO KANAL, ADE EAODH...

Verjetno značilni pozdrav in predstavitev v njegovem jeziku. 

Nato je nihalo začelo izbirati črke, ki jih je v mislih povezovala v besede, ki so bile tokrat slovenske, nato pa v poved. »Zdravilna zelišča so od leta 2012 preobražena.« 

Odložila je nihalo in se lotila razumevanja vsebine sporočila. Že ta prvi podatek je sprožil dvom glede pravilnosti dobljene informacije.  Kajti dovolj je vedela o zdravilnih zeliščih, da se je zavedala, kakšen preobrat prinaša ta podatek…

Kaj pa, če je resničen? Lahko zaupa nihalu, sebi, Deo kanalu? 

A že od jeseni mu je zaupala! Ko ji je edino lahko napovedalo, katero živilo in koliko ter kdaj ga lahko vnese v telo, da ga je lahko tudi neboleče prebavila…

A tisto je spraševala zaradi zdravja, ker ni imela druge rešitve. Zdaj pa poizveduje kar tako, iz radovednosti. Ali sploh sme poizvedovati o tem? 

Podvomila je še močneje… Gotovo ji posreduje napačne podatke, če niso nujni za njeno zdravje. Če bo spraševala glede drugih zadev, se bo le osmešila. 

Odložila je nihalo, se naslonila na naslonjalo dvoseda in utrujeno zaprla oči. A že čez hip je začutila olajšanje. Prevzel jo je lahkoten občutek nekakšnega zaupanja, ki se je iz prsnega koša širil po vsem telesu…

Morda je to znamenje? Naj bo, poskusila bo. A prosila bo tudi svoje duhovno vodstvo, naj jo takoj ustavi, če bi zašla stran od resnice. 

Po nekaj požirkih iz steklenice s sirotko je nadaljevala z delom, in sporočila o zdravilnih zeliščih so se res nadaljevala…

Da od leta 2012 zdravijo pretežno druge bolezni kot prej. Nekatera pa imajo po novem splošno zdravilno moč. Denimo rman, ki lahko pomaga pri zdravljenju skoraj vsake bolezni. Ter podobno. Kar pozabila si je zapisovati sporočene misli, tako zelo se je zatopila v kanaliziranje. 

A se ni vznemirjala. Zdaj so ji podatki na razpolago v vsakem trenutku. 

Dan pred božičem 2013 je Keman že tretjič obiskala Doris, tokrat skupaj z Markom. Na njegovo željo, kajti želel je, da bi združili moči in pospešili kanaliziranje skozi Deo kanal.

Sodelovanje z Agato in Ines ni bilo zaživelo, saj se nista posvetili v Obred celote. Agata si je sicer želela, a ji je odsvetoval njen vodnik. 

Najprej se je Marko kot običajno najavil Doris po telefonu. 

»Kako se ti kaj zdi Keman? Zanimiva, kajne?«  

Doris se je tiho in kratko nasmejala, nato pa s povišanim glasom razigrano skoraj zapela: »Kako je suha, kakšen drobižek!«

»Naj ti takoj povem, Keman mi je kot sestra. Iste misli, isti pogled na življenje. Pa njen mož, Armand mu je ime. Čudovit človek, pomaga na vsakem koraku. Mu je Keman zadnjič naročila, naj nam iz službe dostavi hrastove palete za kurjavo in s kolegom zamenja še dvoje vrat na peči za centralno kurjavo. Kot zahvalo za njeni brezplačni posvetitvi v Obred celote. A veš, da se najini družini poznata že od leta 2000! Šeherezada je včasih po cele dneve preživela pri njih, tam spala. To ti govorim zato, Doris, hahaha, da si ne boš kaj mislila, ko bova z Keman skupaj pozvonila pri tebi…«

»Kaj bi si mislila, vesela bom, če bosta prišla oba. Dobrodošla!«  

Dogovorjena sta bila, da se dobita pred njenim blokom, nedaleč od Dorisinega bloka. Tokrat sta se prvič znašla v vlogi enakovrednih sodelavcev. Ko je stopila na pločnik in ga zagledala pred blokom, je otrpnila… Ta njegov pogled. Spomnil jo je na Tiana, svojo tretjo skrivno ljubezen izpred 15 let.

A se je hitro znova zbrala, preusmerila pozornost v sedanjost. 

Pred vhodom v Dorisin blok se je spomnila: »Ne bi rada spet obiskala Doris praznih rok. V prtljažniku imam nekaj Dadinih okrasnih keramičnih rož. Saj avto ni daleč…«

Marko je ugovarjal, bil je časovno omejen: »Ne, pusti, prosim! Doris se najbolj veseli tvoje družbe. Prepričan sem, da boljše poslušalke in sogovornice ne more dobiti.« 

Kljub temu da je vedela, da se Marku mudi, se je zavedala, da to ne bi smel biti razlog, da ne bi uveljavila svoje volje. 

A je ni. Ni se ni uprla…

Kot da se ne more. Kot da ga mora poslušati. Mu slediti. 

To je bilo zanjo novo, kar tako sprejeti nasprotno moško mnenje. Ne, tega res ni bila vajena.

A zdaj ga je sprejela. Kar tako. In šla k Doris praznih rok. 

Prvo srečanje v troje se je začelo prisrčno in nagajivo. Kajti Doris ju je pričakala z besedami: »O, bratec in sestrica…«

Marko se je glasno zasmejal in jo trikrat poljubil na lice, Keman ga je posnemala.

Marku ni ušlo, da ju Doris ves čas naskrivaj opazuje, kakor da preverja, ali sta res povezana le toliko, kot smeta biti. Ni ga bila vajena v družbi druge ženske kot žene ali hčere, v osmih letih je to bilo prvič.  

Doris je bila ves čas dobre volje, in bolj ko je postajala vesela, bolj je Marko tonil v tišino. Ob Keman je naenkrat sprevidel, kako zelo ga moti, ker Doris išče le lepoto narave in njene neskončne raznolikosti. Ker sam išče in potrebuje le bližino in ljubezen… Združevanje, ne razločevanje.

Blaženosti, ki jo ustvari prava ljubezen med moškim in žensko, ne bi zamenjal za vso lepoto tega sveta, ki jo tako opeva Doris. V srcu je vedel, da obstaja ljubezen, ki je mistična združitev duše – čeprav tega ni nikoli začutil, še manj razumel. Ni verjel v 'komplementarne pare', 'twin flames' in podobne romantične utopije…

To je samo lakota osamljene osebnosti. Ki se hoče posladkati z obljubami večne ljubezni (oziroma zaljubljenosti).

Ni bil srečen, da je tak iskalec ljubezni. Vedno se je želel bolj ozemljiti, postati bolj življenjski.

A ni zaleglo nič. In tako je vedno bolj spoznaval, da je srečno ljubezensko življenje edino, kar zares išče. Pa čeprav kot osebnost ni verjel, da takšna ljubezen z žensko lahko obstaja… Tudi na Duhovni univerzi so ga učili, da je vse v glavi, ker da srce ni tako pomembno.  

Kaj je bolj resnično, tisto, kar nosi v srcu ali tisto, kar ga učijo modri ljudje, ki sledijo svetemu nareku mojstrov modrosti? 

Spomnil se je, da je leta 2008 Doris skanalizirala, da je v zadnjih dveh življenjih bil državnik. To je pomirilo njegovo osebnost. Kot osebnost je bil razočaran nad svojim življenjem, ki se mu vedno postavilo tako, da se ni mogel javno dokazati. Bodisi se ni mogel ali pa ni hotel. Očitno ni treba, ker je svojo osebnost dovolj nahranil že v prejšnjih življenjih.

Kaj pa ljubezen? Ali ga vodijo prividi in slepila moško-ženske ljubezni? Ki se jim je deset let mlajši Feliks odpovedal, ko je v iskanju Babadžija in Šive uspešno dosegel čisti celibat (brez samozadovoljevanja). 

Opazoval je Keman in Doris. Iskali sta iskreno iskali izvor resnice.  A Keman je bila pripravljena na spremembe, Doris pa je vsak poskus spremembe odkrito zavrnila. Kot da so napredek nekaj protinaravnega.

Marko se je zaradi spoštovanja do gostiteljice odločil, da bo prave občutke potlačil. Običajno je med obiski pri Doris sam govoril in blestel. Toda zdaj je Doris v Keman odkrila popolno sogovornico, in postala tako razigrana, da se mu je zazdela prav oblastna, ko je Keman pošiljala sem ter tja in jo poučevala kot majhnega otroka. V glavnem je le še molčal, le občasno se je nad čem pritožil. Zelo ga je začelo skrbeti. Zaradi slabega vtisa pri Keman… Gotovo ga bo zdaj, vsega zagrenjenega, odpisala kot moškega.

A vsak poskusi, da pozornost z razigrane Doris preusmeri nase, in tako morda očara Keman, je bil neuspešen. Postajal je bolj in bolj nemočen. Ko je stiska postala prevelika, je naenkrat izstrelil misel: »Vsakdo se mora nečemu odpovedati v življenju. Sam sem se odpovedal karieri. Pa toliko dobrega bi rad napravil za ta svet...« 

Ob njegovih besedah se je Keman vsa naježila. Prav fizično je začutila njegovo bolečino… Kot da je njena lastna.

Tudi sama si je vedno želela, da bi kaj dobrega napravila za človeštvo in svet. A uspešna ravno ni bila, dobri načrti so se kvarili drug za drugim. Enkrat zaradi otrok in družine, ki so potrebovali vso njeno pozornost, drugič zaradi okolja, ki ni bilo pripravljeno na minimalne spremembe, ali pa preprosto zato, ker si je naenkrat premislila. 

Nenadoma je začutila močno povezanost z Markom. Najraje bi kar vstala, ga objela in poljubila... Prijateljsko, seveda! 

A vedela je, da ni začutila le iskrenega prijateljstva. Markov glas jo je spomnil na njeno največjo srednješolsko simpatijo, Mišela. Da se je  spomnila, kako je biti zaljubljen pri sedemnajstih. Vsi pozabljeni občutki so znova privreli na dan, in naenkrat jih ni več mogla nadzorovati. Marko je naenkrat postal čisto drugačen, čisto moški, zato si ga ni več upala pogledati… Najprej je imel tisti Tianov pogled pred blokom, zdaj pa še čisto Mišelov glas! 

A presenečenj še ni kar bilo konec. Marko se je moral posloviti, in ker je Doris težko hodila, ga je Keman morala pospremiti do vhodnih vrat. Ko je stopil skozi vrata na hodnik, se je obrnil in jo pogledal v oči.

Spogledala se je z njim. Prvič, da ga je res pogledala v oči.

Zagledala je nekakšne bliske. Nebo in pekel hkrati. Da jo je vso spreletelo…

Kaj takega! 

In nato jo je nekaj zelo pobožalo, v srcu… Kako nežno! Še nikoli je nič ni pobožalo v srcu.

Naenkrat ni več čutila nog… To je preveč zame. 

Ko se je spuščal po stopnicah, je jasno slišala glas, ki ji je govoril: »To ni zadnjič, da za njim zapiraš vrata…« 

In tako je Marko res ostal z njo. Tudi potem, ko je prestopila domači prag. 

Mangal (torek do 15. ure), 24. 12. 2013

Naslednjega dne je začutila, da mora Marku napisati sms. 

10.17 Hvala za včerajšnje srečanje. Res si izjemen prebujevalec človeških duš, zato si globoko v svoji karieri, in tudi plačilo boš prejel. Kako in kdaj, pa ti žal ne znam povedati. 

Marko je v kleti cepil polena in kuril centralno peč. Mislil je na Keman in žaloval, ker jo je tako grdo pogledal, ko je odhajal od Doris… Bil je res ubijalski.

A zakaj jo je tako grdo pogledal? Jo kaznuje, ker pri njej odslej nima več možnosti? Na srečanju je želel biti veder, duhovit, povezovalen, a se je počutil ravno nasprotno. 

A ko je prebral njen sms, mu je spodneslo tla pod nogami… Neverjetno, nič mu ni zamerila!

Kaj pa, če se ji le smili, je podvomil, in ga le tolaži, prijateljsko tolaži… Še ena prijateljica, to je zadnje, kar si želi! 

Kaj pa, če ga Keman ne vidi le kot prijatelja? Oziroma, ali si on sme privoščiti, da jo gleda kot žensko? Se pravi, ali jo lahko ljubi kot žensko? Morda kje naskrivaj, do konca… 

Marko ni poznal odgovora. A je vedel, kako ga lahko dobi. V takšnih primerih je vedno prosil vodnika. To je počel že vse življenje. Imel je veliko izkušenj s tem, dolgo časa se je upiral zamisli, da vodnik obstaja, a zaman. Vodnik je vedno dokazal, da res obstaja, da globje in dalje vidi, bolj jasno. Kajti če se ni držal njegovih odgovorov, je bilo vse narobe.

Čeprav odgovora ni poznal, je slutil, kakšen bi lahko bil. Tak kot vedno glede ljubezni z žensko. Da mu jo odsvetuje. Kajti tako mu je svetoval vedno doslej. Zelene luči ni dobil že pred Viviano, in tudi zanjo ne. Ne, Viviana ni prava ženska zate, mu je odvrnil leta 1988. A Viviana je bila prva, s katero bi si morda lahko delil vse troje – telo, osebnost in duha. Zato je prosil vodnika za njuno ljubezen, in vodnik mu je uslišal prošnjo.

Ja, vodnik bo pomiril njegovo srce. Ki že pol leta gori za skrivnostno Keman. Zdaj prihaja trenutek resnice, ko bo izvedel, da se naj še naprej drži svoje Viviane. Enako kot mu je svetoval glede Aurore v Švici. Pa glede Suzane nekaj let nazaj… Pa čeprav je z obema začutil več bližine kot z Viviano. Telesne, osebnostne in duhovne. 

In je prosil vodnika za notranje vodstvo ter takoj dobil videnje, da mora vzeti poleno… Aha, poleno bo tokrat pokazalo, v redu! In sledilo je naslednje videnje, kjer je spoznal, kako bo poleno pokazalo… Če ga razkolje z enim udarcem, lahko ljubi Keman, sicer pa je naj ne. 

Rečeno, storjeno!

In je zamahnil.

In poleno – se je razklalo! Z veliko lahkoto!

Skočil je pokonci, po vsem telesu začutil mravljince…

Moja Keman! To ni res!!!

Znamenje je bilo nedvoumno. Ja, ima dovoljenje! Da lahko ljubi njo, ki jo ljubi. Ja, dovoljeno mu je vse! Da jo lahko ljubi! Do konca ljubi! 

Prvič je doživel, da mu vodnik ni odsvetoval ljubezni. Prvič v življenju! Gledal je okoli sebe, kot da se je ravno prebudil. Vznemirjeno je hodil po kleti in vročično razmišljal…

Ali morda ni česa spregledal? A zakaj ravno Keman, poročena ženska s tremi otroki? Ki jo mož obožuje. In kako, saj ima tudi sam Viviano, ki ga ljubi? In ravno tako ima tri otroke, in najmlajši je ravno tako letos dopolnil 18 let. 

Pa tudi sicer sta si podobna, je ugotavljal. Oba sta zapustila svoj poklic, zgradila vsak svoj duhovni center, doštudirala ob delu, ves čas čarala v svojih velikih družinah, da sta lahko preživeli z enim dohodkom… Kakšna podobnost! Dokaz, da sta si namenjena? 

»Kako si te želim, Keman... Moja Keman…« Počasi je snel rokavice, in začutil spolovilo. Ki je kar kipelo, ki je raslo…

Je potreben njenega telesa?

Ne, ni potreben! Iz izkušenj je vedel, da ga telesna bližina z žensko ne bi vznemirila, če ga ne bi že prej pritegnila duhovno, in kot osebnost.

Nikoli ni potreboval ženske zaradi telesa. Ampak zato, da bi si z Njo delil vse, ko bi skupaj iskala Resnico. Vse, telo, osebnost in duha. Čutil je, da lahko spozna Resnico, če bo zaživel z Žensko.  

In potem se mu je res razkrila resnica. Kar naenkrat, leta 2006, takoj po opravljeni diplomi na 7. stopnji študija slovenščine, s katero je nadgradil 6. stopnjo izpred 20 let. Nenadoma se je zavedel celovitosti vsega. Da je vse, kar obstaja, nedeljiva celota. Pa tudi, kako ta celota obstaja v svoji notranji raznolikosti, je dojel. Doumel je, da je mogoče, da so si vsi deli celote enakovredni, in sicer ne glede na svojo različno razvitost. Ker so popolnoma soodvisni. Nedeljivost celote je posledica popolne soodvisnosti delov, ki jo sestavljajo, ne zaradi njihove neraznolikosti.

To razkritje mu je prineslo samozavest, svobodo. Odtlej ni več besnel zaradi nepravičnosti v svetu, kljuboval 'pomanjkljivi' resničnosti. Neskončno hvaležen je sprejel Spoznanje kot Milost in nekakšno nagrado za dobro opravljen študij. Ki mu ga je svetoval tudi vodnik. Če mu ga ne bi, ga ne bi dokončal, saj je v srcu povsem odpisal šolstvo in se raje posvetil le duhovnemu delu. 

Marko je torej našel resnico, ki ga je osvobodila, ljubezni pa ne. Čeprav jo je z Viviano imel! Ljubezen, ki je bila telesna, osebnostna in duhovna. A ni bila celovita. Ker ko je spoznal Auroro, in čez nekaj let Suzano, je z njima začutil več. Bila je bližina, ki je bila enostavno močnejša, globja, obsežnejša kot bližina z Viviano. Kar tako…

A tudi njiju mu je vodnik odločno odsvetoval.

Večkrat je kljuboval vodniku, ni ga želel poslušati, a so se v hipu pojavile težave. Različne težave, denarne, z otroki, težave z avtom in podobno. Trajale so natančno toliko, kolikor ni popustil in se zaobljubil, da bo prenehal z napačnimi načrti. Tedaj so se razrešile enako čudežno, kot so se bile pojavile. 

Ko se je denimo nekoč med službovanjem v Švici kot vsak petek z avtom podal na 500-kilometrsko vožnjo v italijanski kanton, je sredi ceste motor na lepem ponorel. Brez vidnega razloga se je začel vrteti na najvišjih obratih. In nič ni pomagalo, če ga je ugasnil in znova prižgal, izvajal reiki in podobno…

Kaj mu želi sporočiti vodnik, se je vprašal. In se v hipu zavedel, da se mora zaobljubiti, da ne bo več načrtoval skupne prihodnosti z Auroro. In res, ko je ugasnil motor ter ga znova prižgal, je motor predel kot nov, in tudi kasneje ni nikoli več povzročil težave.

Najhuje pa jo je skupil zaradi grešne ljubezni še pred Viviano, ko se je med študijem sociologije v Ljubljani vanj zaljubila sošolka Mirjana. Čeprav je bila zaljubljenost le enostranska, je popustil telesni strasti, dobro se zavedajoč, da mu je vodnik zvezo odsvetoval. Tedaj si je privoščil telesno ljubezen, brez osebnostne in duhovne.

In sta se tako večkrat ljubila v njenem študentskem stanovanju v Rožni dolini, kjer je živela s svojim sinčkom. A ker ni želel sam prekiniti te zveze, so se pojavile težave. Najprej se je zelo ustrašil, da je zanosila, ko ji je krepko izostala menstruacija. Nato pa je med meditacijo v postelji ob njenih nogah doživel moro vseh mor.  

Naenkrat se je znašel odrezan od vsega, v popolni osami in temi brez kakršnekoli povezave s čimerkoli, zunaj vsakega življenja. Ta občutek ločenosti je bil še hujši, kot če bi ga pri budni zavesti počasi mrcvarili do smrti. Doživel je grozo in pekel psihične bolečine, najhujšo možno tesnobo in paniko. Tako močnega strahu nikoli prej in kasneje ni občutil...

Ker je izgubil samega sebe.

Ko je odprl oči, se ga je Mirjana prestrašila. »Kaj ti je, Marko? Zgledaš kot živi mrlič…« 

Ta pekel je trajal le pet, šest sekund, a če bi še trenutek več, bi od groze gotovo umrl, je bil prepričan. Seveda je v srcu jasno vedel, da je skrajni čas, da zaključi zvezo z Mirjano… In jo je.

Mirjana je kasneje postala uspešna numerologinja, čisto pravilno ji je napovedal ezoterično kariero. Za razliko od mariborske astrologinje Miše, ki je v to močno dvomila. Kot da je Mišo bolj zanimala njegova usoda, čeprav sta jo obiskala zaradi Mirjane, ki je iskala samo sebe: »Marko, vi morate študirati, morate, morate…!!!« je ponavljala astrologinja. Študirati – a kaj? Vse kar je čutil pri 23-ih, je bil močan klic srca: Pomagaj svetu, zadušil se bo!

A kako, in s kom?! 

O, ko bi imel pravo ljubezen, potem bi bilo vse mogoče! Ali vsaj neko noro ljubezen, kot Betty in Zorg v romanu 37,2º zjutraj (film Betty Blue).

Bil je le osamljen popotnik. Ki tava skozi neznana razpotja ljubezni. 

Po veličastnem začetku nadaljevalnega študija sociologije v Ljubljani ni več videl smisla v karieri, in se je je odrekel. Na balkonu študentskega stolpiča na Kardeljevi ploščadi je prosil svojega vodnika za oddih od duhovnosti in študija: »Za kakšno desetletje ali dve, prosim!«

In naenkrat se je nad sosesko BS-3 močno zabliskalo – a groma od nikoder…

To je sporočilo in potrditev! Hvala, oh, hvala stokrat…

V srcu je vedel – prošnja je uslišana! Zaživel je bolj preprosto, začel poučevati slovenščino in družbenomoralno vzgojo v osnovnih šolah, v Mariboru, na Ptuju in Hajdini. In pridno obiskoval vse duhovne delavnice, seminarje, predavanja, se prijavil za vzgojitelja na poletnem taboru vedenjsko težavnih otrok, z znancem prepotoval Skandinavijo do Nordkapa, se za teden dni pomešal med katoliško mladino in dočakal novo leto v Parizu… 

In spoznal Viviano! 

Pol leta je učil v šoli, kjer sta bila sodelavca. On 24-letni iskalec resnice, ona poročena 32-letnica s hčerama, starima 12 in 5 let.

Konec 1988 sta z osnovnošolci pripravljala novoletne prireditve v Ptuju in okolici.27. decembra zvečer sta v gostilni Pri pošti spila kozarček modre frankinje, si med nočnim sprehodom podala roke na mestnem pokopališču, in se pred vrtcem prvič poljubila… 

Čuti pa v srcu, kot da Viviana ni doma na njegovi strani sveta. 

A morda je to rešitev? Tiho in zadovoljno življenje v objemu ženske, ki ga ljubi, in on ljubi njo… 

 A tudi vodnik mu jo odsvetuje.

Vodnik je neomajen, ne da mu blagoslova za zvezo z Viviano. Marko se je vso zimo in pomlad boril s seboj. Z Viviano sta se zbližala, se ljubila, postal je njen zaščitnik, zdravilec, ona mu je razkazovala življenje, ga prizemljevala, ostala nežna, zadovoljna, se prilagajala, se igrala, bila radoživa. In – predana…

Kako naj zavrne žensko, ki je postala kraljica njegovega življenja?! Takšna ženska ti je lahko le usojena…

Kaj pa kraljica srca, kraljica prave ljubezni? Ali sploh obstaja taka ženska? Nobena, ki sem jo ljubil, me ni sprejela kot fanta, niti ena…

Zato je Marko prosil vodnika, prosil ga je, naj mu dovoli biti z

Viviano. A vodnik mu je govoril: »Ona ni prava zate, ti nisi pravi zanjo, v srcu to dobro veš...«

»Pa kaj, če ni zame!« se je upiral. »Sprejema me takšnega, kot sem,

in meni je ona všeč takšna kot je. V tem trenutku to edino pomembno.«

»Ampak saj veš… Viviana ni Kraljica tvoje ljubezni...«

»No, pa mi pokaži to mojo Kraljico! Še vsako, ki sem jo ljubil, je

zmotila moja ljubezen. Sem samo jaz kriv za to? Prebolel sem jih vse…«

»Si jih res prebolel…?«

»Ne, nisem jih prebolel, nisem vseh, nje nisem… A jih bom, vem, da

jih bom z njeno pomočjo. Ljubezen dela čudeže, Viviana me ljubi, in jaz ljubim njo, veš… Takšno je pač življenje, nič ni popolno, veš!« 

Kaj pa Kraljica njegovega srca?

To je bila Danaja, sošolka iz gimnazije. Danaja je bila v dolgoletni zvezi s sošolcem, a njuna zveza je zamirala, toda sama je ni hotela prekiniti. Kasneje je Marku prikrito očitala, da je le on kriv svoje nesreče. »Kaj pa nisi bolj vztrajal!«

To ga je zabolelo v dno srca.

Ob njej se je tudi prvič slekel kot moški. In občutil vso bedo moškega spola. Popolna odsotnost erekcije v nebeškem golem objemu ge. Popolne je postala najhujša moška mora njegovega življenja. To je dotolklo njegov ponos, načrtovana peklenska orgazmična pustolovščina se je spremenila v živo rano. 

Čeprav je ona poskušala vse. 

Morda pa ravno zato? S svojo močjo je ponižala njegovo moškost… 

Ali se ženska ljubezen vedno spočne na razstavi moške moči? Ali mora moški v ljubezni vedno premagati žensko, da bi jo povzdignil v svetnico, ki bo ponižno stregla njegovi moči?

To moč lahko pokaže le moški, ki ni ranjen. On ni tak moški, on je ranjen moški, zelo ranjen. Ranjen od iskanja samega sebe. Od iskanja moči zunaj sebe, ki jo je zamenjal za ljubezen v sebi. On je moški, ker išče ljubezen, a je tudi ranjena oseba, ker ljubezen išče kot moč, ne kot sebe.   

A Danaje ni mogel pozabiti, zato je šel po koncu pedagoškega študija v Mariboru za njo študirat v Ljubljano. In je v knjižnici naletel na njo in njenega fanta ter prvič doživel, kako hladno se zna odzvati do njega.  Naslednjega dne sta se srečala na fakultetnem hodniku, bilo ji je žal, da ga je tako ignorirala v družbi svojega občutljivega fanta, želela se je odkupiti za to, da ga je prizadela.

A on je v tisti knjižnici jasno videl, kako jo ima ta fant neskončno rad in kako utečeno delujeta pri svojem delu. Gotovo bosta nekoč oba doktorja znanosti in tudi fakultetna profesorja.

»Nimam ti več kaj reči,« jo je prestrogo zavrnil.

Prvič je zabliskala jeza v njenih očeh. Še nikoli ga ni tako gledala, kot da ji dela strašno krivico. In razšla sta se, brez besed, za vedno.

Tako torej, rada bi ga obdržala kot nekakšno zaupno in zvesto prijateljico. Zakaj bi ženska, ki jo ljubi, rada le prijateljstvo? 

In njegova kraljica srca je za nekaj postala sošolka z mariborske Pedagoške, Zlata. Zelo sta se privlačila v umu, v srcu manj, a telo je našlo telo, in to ju je povezalo. Kot absolventa sta zaživela skupaj v njeni študentski sobi. Zaradi nje sta govorila o Bogu, zaradi njega okušala slasti nevsakdanje spolnosti. Za študentski časopis sta skupaj prevedla odlomek de Sadovih 120 dni Sodome, napisala nekaj erotičnih pesmi za revijo literarne skupine Čevlji. In preštopala Hrvaško, Bosno, Črno Goro.

Bila je strastna ženska, radovedna in nepredvidljiva, iskrena in naravna. Nežna in divja. Zdela se mu je kot tempirana bomba, pogosto sta se sprla.

In jo je sčasoma začela motiti njegova ljubezen. Kot da ji kaže preveč privrženosti za premalo odločnosti, a ni si mogle pomagati. Po 9 mesecih se je dokončno ohladila.

Preboleval jo je 3 mesece. Bolečina zavrnjene ljubezni ga je prisilila k spoznanju. Da je postalo njegovo življenje njegova zavestna izbira. Odločil se je, da bo živel, in da bo živel ponižno, spoštljivo, urejeno, delovno, koristno, v ljubezni do življenja kot nečesa svetega.

Kot kulturni in literarni urednik je napisal nekaj drugačnih prispevkov za študentski časopis Katedra, zavrnil izpraznjeno mesto glavnega in odgovornega urednika (ker je prejšnji postal predsednik Zveze socialistične mladine Jugoslavije) in ga zapustil. Začel je znova teči, 8 ur dnevno gledal videospote na Super Channel (Maribor je leta 1986 prvi v Jugoslaviji dobil kabelsko TV), ponoči pa je grizel najtežje izpite iz književnosti in jezika, vse je opravil z 10, metodiko družbenomoralne vzgoje pa z 9, ker je na izpit prišel v kratkih hlačah, in mu je profesor zameril. Tudi diplomska naloga iz družbenomoralne vzgoje je bila pohvaljena od komisije. Z visokim povprečjem in bogatim zunajšolskim delovanjem na področju kulture in novinarstva je dobil štipendijo za nadarjene ter nadaljeval s študijem sociologije v Ljubljani, a ne za dolgo.  

Čez kakšno leto mu je Zlata priznala. Kako ji je žal, da ga je zapustila. A prepozno, jo je že prebolel.

Da bi jo lahko še kdaj ljubil kot Kraljico ljubezni, bi ga morala prositi. Novo ljubezen bi lahko priklicala le s ponižnostjo srca, ki hoče le njuno ljubezen.

Nikoli ga ni prosila. Čez nekaj let mu je poslala pismo, kjer je priznala svojo ljubezen do njega. A ni čutil, da ga prosi, le žaluje. Bilo enkrat okoli tistega dne, ko se je srečno poročil z Viviano. 

Kaj je s to ljubeznijo? Zakaj ljubezen osreči in onesreči moškega in žensko bolj kot življenje? 

Naenkrat je klet postala premajhna za njegovo vznemirjenje. Znova je počepnil in vzel majhno sekiro v roke. Izbral je nekoliko večje poleno in v mislih zastavil vprašanje:

»Ali se lahko ljubim s Keman?«

Zamahnil je in zasekal. Poleno se je razklalo v trenutku…

Ja, lahko je njegova. Keman lahko ima kot žensko.

Vstal je, se zamislil…

Gotovo mu nagaja astralni šaljivec. Astralni šaljivci dajejo napačne odgovore. Tudi Doris je večkrat omenila OID-a, kako jo je kdaj nalagal v njenem Deo kanalu. Če je nalagal njo, zakaj ne bi še njega! 

Kajti ne, ni mogoče, da bi mu vodnik dovolil ob Viviani imeti drugo žensko. Gotovo so se vpletle Temne sile, ker želijo zdaj ustaviti proces posvečevanja v Obred celote, zavreti razvoj. Ja, tako je, zdaj so odvrgli maske, se ga odkrito lotili v zasebnem življenju. Napadli so ga v  ljubezni, ljubezen je njegova šibka točka, pri kom pa ni… 

Marko je izgubljal zaupanje. Ah, preveč je lepo, da bi bilo res… Vse bi dal, da bi bil z njo! Njo, ki jo je iskal vse življenje. Svojo Žensko.

Ne, mora se še enkrat prepričati, ali kdo manipulira v vodníkovem imenu! Se je kdo priključil na kanal, ki ga povezuje z vodnikom že od otroštva?

Dobro, pa poglejmo še enkrat. Če se poleno prekolje na dvoje s prvim udarcem, tedaj ni kriv astralni šaljivec.

In vzel je večje poleno, ga nastavil na tla in zamahnil.

Razletelo se je s takšno lahkoto, kot bi uporabil veliko sekiro.

Ojoj, to ni res!

Moja Keman...

Neverjetno, kako hitro se je razletelo!  

A prepričan ni bil.

Čeprav se je zdelo, da na življenje gleda skozi rožnata očala, se je z usodo težje sprijaznil, kot se je zdelo na prvi pogled. Pogosto je neopazno prežal na nevarnosti v želji po popolnem nadzoru.

Verjetno zaradi karme preteklih inkarnacij, je sklepal. Po Dorisini informaciji iz Deo kanala je zadnji dve življenji preživel kot politik. V enem je  razpredel zavidljivo vohunsko mrežo. Menda je opoldne že vedel, kaj so zajtrkovali na evropskih dvorih. Kljub temu da so mu kritiki očitali, da življenje 'vidi skozi rožnata očala'.

Ah, ko bi le vedeli…! 

Marko se ni mogel otresti dvoma. Vročično je razmišljal, ali ni morda žrtev maščevanja. V zanemarjeni kleti stoletne vile v dunajskem slogu so sence postale še bolj grozeče kot sicer.

Spomnil se je Timoteja… On bi lahko bil ta! 

Marko je poiskal največje poleno, ki ga je lahko našel v kleti, in zastavil vprašanje:

»Ali se Timotej ali kdorkoli kjerkoli in zaradi česarkoli kakorkoli vpleta v kanal do mojega vodnika?«

Nato je vzel sekiro in zamahnil. Zamahnil je visoko, a vseeno pazil, da ne bi preveč razvil svoje želje ter tako vplival na odgovor.

In poleno se je znova brez vsake težave razklalo…

Da bi tako majhna sekira razklala tako veliko poleno! Nemogoče!

Moja Keman!!! Ne, ni prevara, vse drži, ona je lahko njegova! Kar štirikrat je preveril glede Keman in glede kanala. In štirikrat je dobil isti odgovor vodnika – da jo lahko ljubi kot moški žensko. 

»Keman moja!« je omamljeno začel šepetati in pokleknil v prah kot zaljubljeni najstnik.

A želja po ljubezni z omamno žensko ni nekaj, kar bi vodilo njegovo ravnanje. Želja ni dojemal kot potrebe, ampak kot pot do svobode. če ga ljubezen z žensko ne osvobodi, je nesmiselna. Podvomil je…

Ali ni imeti ljubico le privid in slepilo sreče? Ali ni bolje imeti vse z eno žensko, po možnosti s tisto, ki je mati tvojih otrok in te ljubi po svojih najboljših močeh? 

Keman je poslal sms, ki je bil manj oseben, kot bi lahko bil.

10.38 Hvala, sva že dva. Lepo mi bodi! 

Keman ni pričakovala, da ji bo odpisal. Kar ostrmela je ob tistem 'mi' v 'lepo mi bodi'…  

Kot da ji želi sporočiti – blizu si mi, čutim te.

Začutila je toploto, kako se iz srca v valovih širi po telesu. In se spomnila njegovega poslovilnega pogleda pri Doris… V katerem je bilo vse…

Zamižala je, prisluhnila telesu v objemu svojega dragega kanapeja.

Telo je drgetalo z vsako celico…

Zdaj bo prišla bolečina. 

A ni prišla bolečina… Prišel je On. Da je tukaj z njo. In z njim je prišlo tudi jasno spoznanje. Da se lahko tesno privije, privije ob njegovo telo.

____________________

* Na kasnejše vprašanje, ali naj Očetove odgovore prilagodiva slovenskemu pravopisu (npr. pravilno Deokanal namesto nepravilno Deo kanal), sva dobila odgovor: »Kar Oče spregovori, naj človek ne spremeni, potem postane besedilo človeško, in še vedno dopušča moč, ne ljubezen.«

10. poglavje – POP IN POPINJA

Čeprav se je Keman posvetila družinskim novoletnim pripravam, je  Marko ostal del njenega vsakdana.

Bližina z Armandom je vztrajno kopnela.

»Ti si vedno dalje od mene… že tisoč kilometrov stran…« ji je otožno očital v predsobi.

»Misliš? Ah, to se ti samo zdi,« ga je tolažila, a še bolj sebe. Oba sta vedela, da Armand govori resnico. Bil je povsem izgubljen, ona pa tudi, le da je on trpel.

Še zdaleč ji ni bilo vseeno, da je tako. Razmišljala je, kako bi svojemu dragemu življenjskemu sopotniku  vsaj olajšala – če že ne prihranila – tisti grozljivi občutek osamljenosti, s priokusom zavrženosti. 

Čedalje bolj je čutila, da jima je ostajala le še navezanost. 

To je bilo prvič, da sta se tako oddaljila. Že prej so bile krize, burna obdobja, 30 let sta jih preživljala. A zdaj sta se prvič na svojih bregovih tudi vkopala. Zaslutila je, da je k temu prispeval tudi Obred celote. Z njim je našla mir, ki ga je potrebovala. In varnost. Doslej jo je vselej iskala pri Armandu. In jo vselej tudi našla – dokler je ni znova izgubila. 

Med njima je nastalo novo ravnovesje sil. Novo za oba. Prvič je ni bilo strah, če bi morala ostati sama. Zdaj je bila pripravljena na vse. Zdaj je prejemala uvide, ki so ji prinašali olajšanje in jo zdravili. In spoznanja. Spoznala je, da sta se njuna pogleda izključevala že od samega začetka. Zato se nikoli nista videla takšna, kot sta bila. 

Pod površjem je čedalje bolj in glasneje vrelo. V srce se ji je zarezala živa bolečina. Dokončno je začutila, kako brezupno sta zaklenjena v nepremagljive različnosti in protislovja. Zmrazilo jo je od spoznanja… Da si morda nikoli nista bila bližje.   

Tega decembra jo je družina pustila pri miru. Dovolili so ji, da je vse dneve preživljala z nihalom. Vsi so se hitro navadili njene odsotne prisotnosti. Zadovoljni so bili, da ne trpi in da je nekje v bližini.

Sporočila, ki jih je prejemala v Deo kanalu od Očeta Prvega, so bila neverjetno smiselna. A tudi nevsakdanja, da ji je pogosto jemala sapo. Nekatera so zadevala Marka. Govorila so o spremembah pri Obredu celote. Ni se mu jih upala posredovati. 

Da bi se vpletala v Markovo delo? To se ji je kot novinki v drugi stopnji Obreda celote zdelo preoblastno. Kdo pa je ona, da bo Marka učila Obreda celote. Toda Oče Prvi ji ni dopuščal veliko izbire. Skozi Deo kanal jo je spodbujal: »Ne boj se mu povedati, ker bo sprejel z ljubeznijo.«  

Prav tako mu ni želela posredovati sporočila, od kod se poznata. O preteklih inkarnacijah ni veliko razmišljala. Ni se ji zdelo pomembno, čeprav je spontano doživela več regresij, več potovanj v preteklost izza rojstva…

Še to življenje komaj obvladuje. 

Tistega večera, ko je poklicala Marka, je bil petek, 27. decembra 2013. Ni vedela, da z ženo praznujeta.

»O, Keman, kaj je novega? Ravno se z Viviano peljeva na Ptuj, obhajava 25 let najine zveze. Kaj je novega, povej!«

»Zdravo,« je pričela uradno. »Zdaj te ne bom motila, če imata z Viviano obletnico…«

»Ne, ne, kar povej, prosim!«

»Te morda vseeno pokličem jutri…«

»Lahko, ampak če je kaj takega, mi lahko poveš že zdaj, Keman, ni panike!« 

Marka je naenkrat prevzel občutek krivde. Kot da ni prav, da z ženo slavita obletnico…

Kot da bi moral biti z njo, ne z Viviano.

Moral je kar zajeti sapo, tako močno je začutil, da bi moral biti z Keman…

Pa saj to ni res! Medtem ko z ženo slavita srebrno obletnico njune ljubezenske zveze, on sanjari o drugi! 

Sedel je na sovoznikovem sedežu in pozorno zrl v mračno večerno nebo pred seboj. Iskal je znamenja. Marsikaj mu ni bilo jasno, a nekaj je vedel. Tokrat se ne moti glede občutka. Keman ga potrebuje in pogreša, in to ga je polnilo z noro radostjo… Srce ima svoje načrte.

Odkar jo je smel ljubiti do konca, se je ni več bal. Vzel jo je v srce, kamorkoli je šel, karkoli je počel.

Tudi ko je bil z Viviano. Ali se bosta ljubila nocoj? Ni začutil tistega poželenja, čeprav sta imela svoj največji praznik. A začutil je tudi, da niti Viviana ne išče njega tako kot nekoč… Ali pa se mu le zdi tako zaradi Kemanine bližine? 

Pozorneje je prisluhnil ženinemu glasu. V njem je zvenela žalost. Ter njenemu molku... Ki je povedal vse.

Da ji je hudo. Ker pozablja nanjo. Ker ni več njegova edina, edina najbližja. 

Sedel je ob ženi in jo držal za roko na praznik njune uspešne ljubezni. 25 let ljubezenske  zveze, to ni kar tako…

Njegovo srce pa se klanja novi Kraljici njegovega srca. 

»Dobro, potem pa samo na kratko,« je popustila Keman. »Težko to povem, ampak… Sem dobila naročeno, da moram!«

Nato je s težavo izdavila: »Zdaj se Ganeševe pudže med Obredom celote ne sme več peti, je bilo sporočeno. Tako da…«

»Res? Še bolje! Manj dela!« se je odzval s šalo. »Zanimivo, nikoli si ne bi mislil…« 

Keman je z olajšanjem začutila, da je Marko ne zavrača. Res jo je skrbelo brez potrebe, Marko se je odzval natančno tako, kot je bil napovedal Oče Prvi. 

»Keman, ampak prosim, vprašaj Očeta Prvega, ali Mater Prvo – kdor je pač zadolžen za to področje – ali bi vseeno smeli izvajati Ganeševo pudžo. Kajti nekoč sem že poskušal brez nje, samo z mantrami. Enostavno je bilo… prazno! Boš prosim vprašala glede pudže? Veliko bi mi pomenilo! Ne bi rad deloval v nasprotju z višjo voljo.« 

Keman je obljubila. Po koncu pogovora je vzela nihalo, prosila Očeta Prvega za pojasnilo glede Ganeševe pudže, in kmalu poslala odgovor. 

Ni pa prejela le teh podatkov. Oče Prvi ji je tudi posredoval informacije o njuni skupni preteklosti.

A jih Marku ne bo omenjala, in tudi, če jo bo prosil, mu jih ne bo! Nocoj slavita z ženo, nocoj srebrni par preživlja ljubezensko pustolovščino in išče prenovo! 

Šukra (petek), 27. 12. 2013

21.09 Ob posvetitvi tudi posvečenci pojejo pudžo, ker se jim poglobi finosnovni kanal (tako je pisalo). V vsakdanjem Obredu celote se pudža ne izvaja. Tudi tebi je ni treba. Prosim, sledi tudi svojim občutkom. Obilo uspeha. 

Marko in Viviana sta se odpravila po poti svojega začetka. Od gostilne Pri pošti mimo Mercatorja čez pokopališče in vrtca pri bolnišnici do klopi, ki je stala v bližini tamkajšnje cerkve…

Prvič v 25-ih letih se je zgodilo, da sta pot svoje velike ljubezni opravila v nasprotni smeri. 

Tudi za roko sta se držala ves čas, spustila sta se le ob vstopu na pokopališče, ki se razprostira sredi mesta. Tja sta vstopila s ceste, a vsak pri svojem vhodu. Kot da bi to bilo nekaj običajnega…

Pa ni bilo, vedno sta stopila skozi isti vhod.

A to še ni bilo vse. Ko je Viviana stopila na pokopališče, je nenadoma dejala:

»Še zadnjič… Naj se dokonča…«

Kot da niso bile njene besede. Marko se ni spomnil, da bi že kdaj tako govorila.

Zdaj ve, kako zvenijo prerokbe iz ženinih ust. Bolj usodno kot iz njegovih.  

Kaj je Viviana natančno mislila s tem, ni povedala. Niti je ni vprašal. Oba sta vedela, da ni več časa za resnico. Bila sta zamišljena, a razpoložena.

Morda sta z radovednostjo pričakovala nadaljevanje, ki bo nekako poživilo in preporodilo njuno srebrno ljubezen. Kajti vse bolj se je zdelo, da si postajata brat in sestra. Kot da se uresničujejo dve desetletji stare besede zgovorne sosede iz Črnuč: »Ko sem vaju prvič zagledala, sem pomislila – glej, brat in sestra!«   

Ljubezen ju je pripeljala do točke, ko ju besede niso več pretirano zanimale. Kot da so le še razvedrilo. A Marko je sumil, da so zdaj bile izrečene zares. Zato, da opravijo svojo prvo nalogo.

Prenesejo resnico. 

To leto sta prvič prehitro sklenila svoj sveti obhod ljubezni. Brez objema pod Drevesom prvega poljuba, ki ga je po novem varovala zaklenjena ograja. In ne da bi posedela na Klopci, kjer se je 25 let nazaj v tesnih kavbojkah grela na njegovih kolenih.

Letos je bilo vse tako zelo samoumevno. V avto sta sedla še pred 22.10, uro prvega Poljuba. 

Tudi med potjo domov sta se večinoma držala za roke. Sedaj je vozil Marko. Zgodila se je tudi manjša nezgoda. Na vstopnem križišču v Maribor je po speljevanju dodal premalo plina, in motor je ugasnil. Ko se je avto po 15 metrih ustavil, je naenkrat počilo in se streslo. Izstopil je. V njun enoprostorec se je od zadaj zaletel drug avto. Ko je videl prestrašenega šoferja, mu je pomirjajoče naročil, da zavijeta na stransko cesto v smeri dobravskega pokopališča.

Nezgoda se je končala brez vidne škode, prtljažna vrata so bila poškodovana tako, da se ni opazilo. Zato oba z Viviano nista čutila potrebe po uveljavljanju zavarovalnega kupona in vpletanju policije. Voznik srednjih let je bil neizmerno hvaležen.   

Spraševal se je, kakšno je sporočilo tega dogodka. Vsak dogodek nosi sporočilo vpletenim, kaj šele nezgoda. In zakaj se je v njun avto zaletel avto znamke nissan? Takšne znamke ima od znancev le Adrian Kezele. Torej astrolog, ki jima je nekoč napovedal usodo. Da se bo Viviana v poznejših letih morda znova poročila in zaživela v ašramu. Marko pa se naj ne bi več poročil, a bi lahko še dobil otroka. Skratka, napovedal je – njun razhod!  

Domov sta se peljala najprej mimo pokopališča na Dobravi, nato pa še na Pobrežju. Marko se je moral nasmehnil. »Tretje pokopališče, dovolj za nocoj...«

Po prihodu domov je takoj napisal sporočilo Keman.

23.20 Čudovito! Hvala! Kaj pa kadilo in svečka, voda, ko samo mantram? Jih še moram imeti? Lahko prosim vprašaš? HVALA! 

Keman je že spala. 

Na bleščečo srebrno obletnico svoje ljubezni sta legla v posteljo, se rahlo objela, prijela za roke in zaspala. Kot da si želita čimprej v novo jutro. Zato ker sta se imela zelo rada.  

Morda preveč rada, da bi se lahko ljubila. 

Že nekaj tednov je moralo bilo tako, da se nista ljubila. Ko sta se nazadnje, je začutil nekaj svečanega. Začutil je posebno nežnost in strast… Kot da se ljubita zadnjič. 

Šani (sobota do 15.00), 28. 12. 2013

Takoj zjutraj je Keman zastavila Markovo vprašanje Očetu Prvemu in odgovor posredovala Marku.

8.13 Lahko prižgeš svečo in kadilo, ni pa potrebno. Vode in sadja ne daruješ. Pudža je zelo zaščitena, dovoljena samo pri iniciaciji.

8.26 Ganeša pri mantrah lahko uporabiš, kot tudi kadilo in svečo, ni pa nujno. Mantre same po sebi so dovolj. 

Marko se je hitro odzval.

8.31 Hvala, te kasneje pokličem, vodim posvetitev ob 9. uri. HVALA!!! 

Ko je okoli poldneva dokončal posvetitev novih obrednikov v Obred celote, jo je poklical: »Vabim te na čaj, sivkin čaj. Jaz in Viviana in vsi tukaj v kuhinji. Pridita z možem! Luštno bo, še zadnjič v tem letu. Čakamo te!«

Zaradi slabega počutja ni čutila potrebe po druženju. Toda on je vztrajal. »Keman, moraš priti, ti veš vse o sivki! Kaj ne nameravata z Armandom v Justbe odpreti trgovinico s sivkinimi izdelki, in posaditi lasten nasad sivke na Pohorju?« 

»Sem še v pižami,« je odvrnila. »Ne bom hodila, ker boste že zaključili, preden se uredim.«

»Ni pomembno, kakšna si. Pridi neurejena, pridem z avtom pote. Naj ti ne bo nerodno…«

Prvič je doživela, da bi se kdo tako poglabljal v njene vsakdanje načrte in občutke. Markovo razpravljanje o tem, ali in koliko je pripravljena za družbo, je mejilo na vsiljivost. A mu ni zamerila. Čutila je, da je njegov namen iskren.

»Če se bom odločila, da pridem, pridem sama.« 

Opazila je, da obstaja vzorec sporazumevanja z Markom. Sprva je njegove predloge zavračala, nato pa je dobila notranjo zapoved – ubogaj ga! – in jih sprejela. Kot da je postal njen nadrejeni.

To je bilo zanjo nekaj nepredstavljivega. Ni bila vajena popuščati osebam, ki so dovolj prisebne, da zmorejo prenesti zavrnitev.

In on je nedvomno bil priseben, zelo priseben! 

Na hitro se je uredila. Nato se je Armand ravno vrnil iz trgovine in jo zapeljal na Koroško 99. Bila je kar zadovoljna, da se ji ni hotel pridružiti. Pravzaprav si je želela, da se ji ne bi…

Če le ne bi kazal tako nezadovoljnega obraza. 

Vesela družba kakšnih desetih obrednic in obrednikov je sedela za zelo dolgo kuhinjsko mizo. Vsi so srkali sivkin čaj, razen Marka, ki je podjetno zajemal iz navrhanega krožnika juhe z nadrobljenim kruhom. Začudila se je, kako lahko pojé toliko industrijskega kruha brez hujših posledic za zdravje. Njeno telo je preneslo komaj kak košček posebnega kruha, iz krušne peči v Hočah ali njenega lastnega. 

Pravzaprav ni vedela, čemu je prišla. Čaja ni smela piti, vode tudi ne, le sirotko, a to je imela sama. »Pogosto jo kar pozabim piti, ker žeje običajno ne čutim, zaradi česar je moje telo zelo izsušeno,« je zaupala sosedom pri mizi, tudi Marku. 

»Tudi meni se je do dogajalo enako,« je odvrnil Marko. »Večna dehidracija, še mozolji niso več pokali,« je pomežiknil. »Dokler nisem začel redno piti vode, ko mi je Vivianin začasni sodelavec Kristjan, ki je tudi učitelj joge v vsakdanjem življenju, razložil, da voda primerno razredči krvi in tako samodejno uravna prenizek pritisk. Nekoč mi je po 25 kilometrih teka pritisk padel na 90/60. Seveda, zunaj je bilo 30 stopinj, jaz pa sem brez vode tekel v anoraku s kapuco,« se je zasmejal. »Vendar nisem imel težav, zaradi Obreda celote, mi je sporočal vodnik. Zdaj raje posilim z vodo, zaradi redčenja krvi, pa tudi žejo sem že začel normalno čutiti.« 

Vsi za mizo so se pogovarjali po domače in bučno, si segali v besedo, teme pa običajno začeli in zaključili z duhovnostjo. Keman je opazila nov obraz, Astrid. Ki je priskrbela sivkin čaj. In tudi, kako si Tim Astrid naskrivaj ogleduje. Pri tem pa hrupno govori, se smeje in na vse strani krili z rokami. Keman je sedela tik ob njem, zato je od njegove energije čutila bolečino po vsem telesu. Odkrito ga je vprašala, če ji lahko ustreže in se nekoliko umiri. 

Na čelu omizja sta bila Marko in Viviana. Keman je opazila, da je Viviana je prijela moža za nogo, medtem ko je govorila. Naenkrat je močno začutila, da jo je to prizadelo. Občutek je bil tako močan, da je kar zajela sapo…Kako si Viviana drzne!  

A že hip zatem se je zavedela, kako nesmiselno razmišlja... Od kod ji pravica, da ženi očita bližino z njenim lastnim možem?! 

A v njenem srcu se ni nič spremenilo. Srce se ni oziralo ne na bonton niti na njene misli in prepričanja. Marko nikoli ni zares pripadal svoji ženi. In…

Bila je ljubosumna na ženo, ki je prijela svojega moža za koleno. Noro!  

Ni se več prepoznala, tako jo je prevzelo to prvinsko čustvo… Kot da je triletni otrok, ki noče deliti svoje najljubše igrače z nikomer. 

Marko je ves čas ostajal zelo uraden. Tudi ko sta skupaj sedla na kavč v zastekljeni verandi zraven kuhinje, kjer je Viviana imela svoj majhen  Šivin tempelj.

Tedaj so gostje začeli odhajati, Viviana pa je tri metre stran od njiju začela kuhati kosilo. Marko je vstal, da se poslovi od gostov, in tedaj se je Viviana naenkrat obrnila k njej ter jo ubijalsko pogledala: PUSTI MI MOŽA NA MIRU, ČE NE…! 

Takoj jo je razumela! Niti najmanjšega razloga ni imela, da je ne bi! Čeprav se je Marko hitro vrnil in nadaljeval s pogovorom, je ob prvi priložnosti vstala in se poslovila.

Ko je stopila na cesto, jo je takoj ustavila Astrid. Na telefonu ji je pokazala posnetek svetlobnih krogel, ki so letale po trgovini z zdravo hrano, kjer je delala. In kmalu se jima je pridružil tudi Marko, ves pripravljen, da jo pospremi domov. Ni si želela njegovega spremstva, zaradi Viviane, a je vztrajal. In tako sta začela pešačiti s Koroške ceste 99 proti Trgu revolucije 1.

»Keman, vse so mi zaupali,« jo je občudujoče pogledal. »Ti si kriva, da ste me obredniki tako presenetili in nakupili drva, ki smo jih preteklo soboto zvozili v klet.«

»Ah, kaj govoriš! To je bila samo majhna kompenzacija za tvoje brezplačne iniciacije v Obred celote,« se je branila.

»Keman, hvala! Klet je navrhana z drvmi do stropa!«

»Hvala tebi…!«

»Si vprašala v Deo kanal, ali se poznava iz preteklosti?«

»Povedala ti bom drugič, ko bo primernejši čas…«

»Zdaj je primeren čas. Sprejemam resnico, kakršna je…«

Izmikala se je, prezgodaj je bilo za resnico. Ta odgovor bi lahko spremenil vse…

In nikdar več ne bi bilo tako, kot je bilo. 

Ko sta zadnjo decembrsko soboto stopila na Stari most in se je razsvetljena Drava zalesketala kot poleti, je popustila.

»Bila sva mož in žena,« je izdavila.

Marko je bil navdušen.      

»Res??? Noro!!! Zato mi je tako na tebi vse znano! Kot da te poznam že vso življenje, hahaha!«

Njegova sproščenost jo je opogumila.  

»Pop in popinja sva bila. Imela sva 3 otroke.«

»Pop in popinja!? Kje? Kdaj? Popinja? Misliš popova žena?«

»Ja. V Parizu. Ne vem, tako je bilo sporočeno. Nisem vprašala, kdaj, a je moralo biti kar nekaj časa nazaj.«  

Pomislil je na svoji zadnji dve inkarnaciji, ki mu jih je leta 2009 nazaj skanalizirala Doris. Obakrat politik. Ki je živel med 1773 in 1859, ter drugič med 1845 in 1913.

»Morda kakšnih 300 let nazaj?« jo je vprašujoče pogledal.

»Morda...«

»In ti otroci – najini otroci, hahaha – kje so zdaj? Je kateri v inkarnaciji?«

»Ja, vsi trije so inkarnirani. Eden kot Amelija, drugi kot Marcelino, tretji pa kot moja znanka Viktorija, mlada doktorandka iz Ljubljane. Ne vem… Misliš, da je vse to res?« 

Občudujoče jo je pogledal…

Tako ozemljena je, prava Devica. Deo kanal bi jo lahko ponesel v višave, a je ni. Njega bi zagotovo katapultiral visoko nad zemljo. Ona pa – nič, ostaja skromna, tiha. Kot da se ne zaveda pomena dobljenih informacij. Še več, tudi dvomi vanje.

Enako kot Doris.

Ki pa že prav pretirava s tem svojim dvomom glede Deo kanala. Kljub številnim dokazom in uresničenim napovedim kar dvomi dalje. Priznava, da zato, ker kljubuje. Ker v tem življenju ni odkrila prave ljubezni, našla pravega življenja. Ker raje objokuje usodo, svojo in drugih ljudi, in raje žaluje za neizpolnjenimi pričakovanji.

Je tega kriva težka karma Henrika VIII., ko prenaša Doris?

Pa tudi njega, Marka, ne jemlje zares. Zanjo je ostal njen sin iz inkarnacije v Luganu, kjer je živela kot Doris Lechner. Mož jo je zaklepal v klet in odkrito varal.   

Res nenavadno, Lugano je bil edini kraj, kjer se je v Švici počutil domače. Ko je pred 12 leti v Švico poučeval otroke slovenskih zdomcev, Doris seveda še ni poznal.

Kako lepo bi bilo, če bi Keman postala medij, ki bi informacije Deo kanala delila z vsemi, ki iščejo resnico. Ker so preveč dragocene.                   

»Če je res?« je začel odgovarjati Marko. »Ne vem, zakaj ne bi bilo? Kaj pa vem, kdo sem bil pred rojstvom in kaj bo z menoj po smrti! Zakaj ne bi bil Deo kanal vir resničnih informacij? Obe inkarnaciji, ki mi jih pred 4 leti razkrila Doris, sem preverjal, imam srečo, da sta javni. Preverjal z biografijami, video materialom na spletu. Kar mene zadeva, sem se prepoznal. Ista kombinacija izvirnosti, zgovornosti in odrezavosti, po drugi strani pa diplomatske zadržanosti, abstraktnosti in suhoparnosti, in seveda občasno vročekrvnosti. Kaj je še isto? Da rad poglobljeno argumentiram, imam enak odnos do ljubezni in ženske, enak odnos do družine in do otrok, ki sem jim raje kot oče starejši brat… Spremenile so se le razmere, zlasti to, da zdaj nisem več del vladajočega razreda.

Vidve z Doris, ki vaju Oče Prvi imenuje Hčeri, sta bili izbrani. Upam, da bo Doris hitro spoznala, da je to njena pot. Obe junaško prenašata svojo karmo, ki je bolezen, a vse se lahko zelo hitro izboljša…«

»Ja, res je. Še nekaj sem se spomnila, oprosti…«

»Nič, nič, prosim, povej …«

»Ja to, kar mi je dejal Oče Prvi o moji bolezni. Da imam bolezen, ki jo ima pravzaprav Planet.«

»Planet?«

»Ja, zakisanost. Odmiranje gozdov. Telo ne uspe prečistiti strupov.« 

Medtem ko je lezla vase, bi jo Marko najraje objel, si jo prižel na srce. 

»Kot Planet, praviš? Tudi Doris ima zakisano telo. In celiakijo, kot veš, pa voda ji zastaja v telesu, težave z nezaceljenim gležnjem, rdeče izpuščaje po obrazu… Mož in žena sva bila, praviš? Zdaj ti lahko priznam, Keman, da si nenavadno ljubka. Že od prvega trenutka bi ti rad to priznal, ko sva se spoznala v Šambali.«   

Zmrazilo jo je po hrbtu. Tega se je bala…

Da bi duhovna zgodba postala resničnost.

Naenkrat se je most čez Dravo postal strašansko podaljšal…

Kaj ji je dejal Oče Prvi? Ne ljubi Armanda, Marko je tvoj edini mož... 

A vprašanje, ki jo je mučilo, je bilo, ali si v tem stanju želi moškega – Marko gor ali dol! 

V 26-ih letih zakona je imela tri ljubimce, štiri v 33-letni zvezi. In zdaj je tukaj Marko... 'Njen edini.'

Se obeta repriza?

Skušala je razumeti. V obdobjih, ko je imela ljubimca, je imela Armanda še raje. Verjetno zaradi občutka svobode in krivde. In vedno je ljubimca z lahkoto zapustila ter nadaljevala z možem naprej. V ljubezni ni iskala telesa in sprostitve, tega ji je dajal mož še preveč…

In tako je živela, dokler ob Tianu ni spoznala, da je iskanje prave ljubezni nevarna igra z ognjem. Nikoli več z drugim, si je obljubila in se obljube tudi držala. To je bilo 15 let nazaj.

Spomnila se je časa, ko še nista bila poročena. Tedaj je popustila sosedu iz študentskega doma, ki jo je že dolgo ljubil, ona njega ne. Morda zato, ker je želela prekiniti z Armandom. Ravno tedaj je zanosila, in Armand ni verjel, da je otrok njegov. Da bi se ji nekako maščeval, jo je vprašal, ali mu dovoli spati z neko žensko, ki je bila zaljubljena vanj. »Napravi, kar hočeš,« mu je odvrnila.

In je spal s tisto žensko. Ki pa je tedaj zanosila z njim. In čeprav je mimo svoje volje postal oče drugemu otroku, ji tega ni upal povedati. Napisal pa ji je pismo, kjer ji je vse razkril in pojasnil. A ji ga ni upal izročiti. Dokler tega pisma ni sama nepričakovano odkrila med pospravljanjem. Ariana je bila stara 4 mesece.

Tedaj se je v njej nekaj prelomilo. In jo doletelo kot nekakšno spoznanje. Da Armand ni pravi zanjo, in ona ne zanj. A potem ni nič spremenila, ostala je z njim. Prenašala je celo telefonske grožnje te ženske, da se mora odpovedati Armandu, pa grožnje njenih sester in mame. To je trajalo do Arianinega prvega leta starosti. In je kar ostajala. Če pa ni več želela, jo je vedno pregovoril. Bila je odvisna. Odvisna od njegovih prošenj. Naj ostane… 

Dajale so ji privid iskrene ljubezni. 

»Zakaj sva se spoznala z Armandom?« je nekega dne vprašala Očeta Prvega.

»To je kazen,« se ji je tiho izpisalo.

»Zakaj kazen?«

»Ker si prevarala svojega moža Marka…«

»Kdaj sem ga prevarala?«

»Ko sta bila pop in popinja, in si šla z drugim duhovnikom…« 

Torej ima karmo. Ki jo je obsodila. Na preobrate v stari zgodbi. In ta se ne bo kar tako končala. Ponavljala se bo tako dolgo, dokler bodo v njej nastopali prividi in slepila. Z roba ali iz središča resničnosti, vseeno! Dokler jim bo ona dovolila, da nastopajo, bo vladala bolezen, ko bo le nihalo poznalo odgovore srca, zakaj živeti, kako ljubiti. Kje ostati in kdaj oditi. Ne, v tej zgodbi ne bo živela z Markom, ker bo poročen moški, ki ga komaj pozna, ampak z Armandom. Ki ne bo vsiljivec po kazni iz neke vprašljive preteklosti, ampak njen edini. 

Med hojo po Starem mostu visoko nad Dravo, ki se je valila skozi mesto, je hodila, kot da beži pred usodo reke pod seboj, reke, ki je rodila to mesto tako, da ga je preklala na pol… 

Ali bo tudi ona morala preklati svoje življenje, da se bo lahko rodila ljubezen?

Read more